Očarljivi kotički Ladaka

Indija

Ladak je puščavska gorska pokrajina na skrajnem severu Indije. Nekoč budistična kraljevina visoko pod vrhovi Himalaje na 3.500 in več metrih nadmorske višine, a v 19. stoletju anektirana s strani Indije (danes del zvezne države Jammu in Kashmir) privlači turiste z vseh koncev sveta s svojo bogato kulturo, ohranjeno v številnih budističnih samostanih, čudovito pokrajino ob reki Ind in prijaznimi, odprtimi ljudmi, ki spoštujejo naravo ter njene skrivnostne sile.

Prebiti se iz Manalija v Ladak, z 2.000 na 3.500 metrov nadmorske višine prek visokogorskih prelazov, po slabih cestah, ki ponekod sploh ne zaslužijo tega imena, sploh ni mačji kašelj. Ko smo se z vozniki dogovarjali za prevoz, se nam je zdela cena 250 dolarjev astronomska, ni nam šlo v račun, od kod oderuške cene za le nekaj več kot 250 kilometrov poti, kajti v Indiji ni problem potovati poceni iz kraja v kraj. Ker pa se cena med različnimi ponudniki ni bistveno razlikovala in ker nismo hoteli z javnim prevozom potovati dva dni, smo pač po načelu vzemi ali pusti plačali zahtevano in sredi noči ob 2.30 polni optimizma sedli v džip, psihično pripravljeni, da se bomo do Leha cijazili kar 18 ur.

Na vsak način smo hoteli doživeti visoke prelaze, ki so dali pokrajini tudi ime (Ladak – dežela visokih prelazov). In smo doživeli čudovito izkušnjo!

Zgodnje jutro je bilo deževno, a prijetno toplo. Ko smo zavili strmo navzgor in so se gomile težkih oblakov znašle pod nami, smo lahko kljub temi zaradi svetlečih bliskov videli obrise mogočnih gora in po dveh urah vožnje tudi že prvi prelaz Rothang (3.978 m). Voznik nam je povedal, da je pred takšno potjo, ker gre za izjemne višine, zelo dobro preživeti vsaj dan-dva v Manaliju, da se človek aklimatizira. Ljudje pogosto ravnajo nepremišljeno, priletijo iz Delhija z letalom in jih potem višinska bolezen zdeluje tudi po več dni. Na naslednjem prelazu Kunzam La (4.551 m) so nas že sramežljivo pozdravljali prvi sončni žarki. Izstopili smo in k ��tevilnim kupčkom zloženega kamenja dodali tudi našega – za srečo na poti. Tudi številne plapolajoče molitvene zastavice prinašajo popotniku srečo – ponesejo njegove mantre v višave!

Vožnja po razriti kozji stezi

Zdaj smo šele začeli razumeti, zakaj je vožnja iz Manalija v Leh tak potovalni zalogaj, za »nahrbtnikarje« pa tako resna investicija: asfalta ni bilo nikjer več, cesta ali bolje kozja steza razrita, ponekod polna iz tal štrlečega ostrega kamenja, da je moral voznik imeti ves čas oči na pecljih in vijugati kot pravi slalomist. Naslednji prelaz Baralacha La (4.892 m) je že jemal sapo! Kot da ni dovolj zraka ali kot da nimaš moči, da bi ga kljub razumskemu naporu vsrkal dovolj. Sprehod do table z napisom in množice živahno plapolajočih molilnih zastavic je zahteval premagovanje in zbranost, a noge so kljub vsemu trudu klecale, kot bi imele svojo voljo. Cesta se je spremenila v neskončno kačo strmih serpentin sredi povsem gole, sivo rjave pokrajine. Samo še drobne planike in skromni šopi gorske trave so se borili z vetrom, sicer pa povsod okoli le skale, prelivajoče se v skorajda vseh mavričnih barvah. Ni čudno, da se je Ladaka prijelo ime Mali Tibet. Pusto, veličastno, silno pokrajino lahko doživiš v indijskem Ladaku, ki tudi sicer geografsko pripada tibetanski planoti. Nikjer vasi, nikjer človeka. Še živali ne. Le hladen veter, komaj toplo božajoče sonce …

Leh – središče Ladaka

Leh je turistično zelo zanimiv kraj ob sveti reki Ind, odlično izhodišče za številne izlete po okolici, seveda zanimiv tudi za alpiniste, ki se od tod odpravljajo na zahodne himalajske vrhove. Ker je Leh dostopen za obiskovalce, ki se pripeljejo z juga po cesti, le od maja do oktobra (ostali del leta je cesta zaradi zimskih razmer zaprta in tedaj je kraj dostopen le po zraku), morajo turistične mesece kar najbolje izkoristiti. Pester vrvež v kraju, ki ima okoli 28.000 prebivalcev, potrjuje, da so pri tem zelo spretni. Vsak večer folklorna prireditev pred vhodom v staro kraljevo palačo, lepo urejene prodajalne s spominki, tržnice, predvsem pa prijaznost, odprtost domačinov te preprosto prevzamejo. Budistični samostani vabijo, da se povzpneš do njih in začutiš duha vere, ki v vseh pogledih teži k miru in duhovni uravnoteženosti. Posebno impresivni so samostani Tiksey, ki se ponaša s 14 metrov visokim Budovim kipom ter bogato zbirko budističnih besedil, Hemis s čudovito poslikanimi objekti, rezbarijami, v težko dostopni soteski skrit samostan Rizong, palača Stok, v kateri je danes domovanje potomcev ladaških kraljev …

… Ladaška hrana je kljub malo mesa zelo pestra, zanimiva in okusna. Znamenit momo, naj bo mesni ali vegetarijanski, se najde v vsaki restavraciji, veliko je jedi z rižem in pikantnimi omakami, kruhi različnih vrst, od rotija do čapatija, odlični čaji in lassiji in veliko je sadja, predvsem marelic, ki rasejo tudi na višini 3.500 metrov.

Skrivnostno ljudstvo Brokpa

O Brokpah smo brali v popotniški literaturi in zelo hitro smo našli primerjavo s Kalaši iz Pakistana. Ljudstvo, ki se je tukaj naselilo v davnini, ima poteze indoevropskega arijskega naroda, torej svetlejšo polt in lase, visoko postavo ter modre oči. Po nekaterih teorijah bi lahko bili Brokpe, podobno kot Kalaši, potomci vojščakov Aleksandra Velikega, ki je na svojem velikem osvajalnem pohodu v 4. stoletju prišel vse do Indije.

Zelo malo turistov zaide v od sveta odrezano dolino Dah-Hanu, ki leži kakšnih 180 kilometrov zahodno od Leha. Radovedni smo bili, kako bomo sprejeti. Predvidevali smo, da najbrž ni posebno prijetno, če pride turist v naselje, da bi gledal in fotografiral obraze, domove, bivališča. Prvo presenečenje je bilo že to, da se v vasico ne moreš pripeljati, ampak je treba pustiti vozilo na glavni cesti in se peš povzpeti po kozji stezi kakšnih 500 metrov, šele potem se ti odpre dolina, vsa žareča od preštevilnih dreves, polnih zrelih marelic, ki so pomemben vir preživetja teh ljudi. Pa riževa polja, vrtovi s povrtninami, vse stisnjeno pod planine, kot da bi jih te varovale pred velikim svetom, da ne bi brez sledi izginili iz zgodovine. Bivališča so preproste kamnite koče, večinoma nadstropne: v spodnjem delu biva živina, v nadstropju ljudje. Videli smo nekaj sodobnejših stanovanjskih objektov, prevladujejo pa kolibe. Povsod pa zlato rumene marelice. Iz njih izdelujejo mazila in olje, sokove, jih sušijo, čez zimo pa z njimi hranijo koze in krave. Pravijo, da postane meso živali odličnega okusa.

Srečali smo predvsem ženske, ki so delale na riževih poljih in obirale marelice, in otroke, ki so nas radovedno spremljali skozi naselje. V vaški gostilni smo dobili čaj, dolgolasi domačinki pa sta nam predstavili značilno narodno nošo, ki jo nosijo le še ob svečanostih, sicer so oblečene vsakdanje (pisana dolga krila in ohlapne bluze). Res imajo svetlejšo polt, svetlolasega prebivalca pa nismo videli. Ženske imajo zanimivo pričesko: izjemno dolge lase si spletejo v številne kite, ki jih povežejo okoli pasu, da jih ne bi motile pri delu.

Brokpe živijo zelo skromno, z zunanjim svetom so bolj povezani moški, ki so večidel zaposleni v vojski (te je okoli Leha zaradi bližine meje s Tibetom veliko). V naselju imajo tudi svojo šolo, vendar smo na skromni stavbi prebrali zapis, da si močno želijo najti sponzorje zanjo, ker je sami ne zmorejo vzdrževati. Človek bi pomislil, da lahko izumirajoče ljudstvo (le še približno tristo posameznikov šteje) reši le večja odprtost turistom, ki bi v naselje prinesli prepotreben denar, spodbudili kulturno dejavnost in v svet ponesli informacijo o ljudeh, skritih v odročni vasici Dha.