Perle

Odmev

Ob prebiranju prispevka Ide Srebotnik Šola, šolica, večna skrb in bolečina (ŠR št. 3, 7. februarja 2014) se mi je porodilo dvoje misli: prva je ta, da pravzaprav vsi, ki razmišljamo in pišemo o šoli, prihajamo do istih ugotovitev in se strinjamo z izjavami drug drugega; druga pa je misel o rabi trpnika in pogojnika. Nekako se je ta slovnična stran po »politični liniji« zalezla v vsakdanje izrazje: treba bi bilo, potrebno je omogočiti, če bo … bo, bi morali …

Nad načinom izražanja sem se zamislila že nedavno, ko sem na Facebook profilu Kakšno šolo hočemo objavila vabilo na javno razpravo civilne iniciative, pa me je eden od komentatorjev kar takoj pobaral: »Kakšen pa je cilj te razprave?«

»Opozarjati, razpravljati, iskati vzroke, predlagati rešitve,« sem mu takoj odgovorila.

»Do kakšnih rešitev pa ste med delovanjem civilne iniciative že prišli in kje so upoštevane?« je vztrajal.

»Šment,« sem se začudila po hitrem premisleku, »saj res. V vseh teh letih delovanja … Kaj res ostajamo le na ravni kritiziranja?«

Pouk prilagajati smiselno

Ne, saj ne … Z opozarjanjem na pretirano uporabo učbenikov in predvsem delovnih zvezkov smo dosegli vsaj to, da se je marsikateri učitelj zamislil, ali resnično potrebuje vso to gradivo. Da ne omenim poskusa izdelave načrta učinkovite oskrbe z učbeniki, ki pa je zaradi zamenjave oblasti ostal v ne vem katerem predalu ministrstva. Potem poskus racionalizacije šolske zakonodaje – študija opravljena, a ne aplicirana. Spet zaradi zamenjave oblasti. Pa ohranjene podružnične šole ter strokovno zavrnjena politična debata o učiteljevem osemurnem delavniku. In najnovejše upanje – postavljanje zakonskih temeljev za ustanovitev učiteljske zbornice, kar smo aktualnemu ministru predlagali že na našem prvem srečanju.

Od vsega začetka javnega delovanja opozarjamo tudi na pomen stroke ter na tiste »perle« med učitelji, ki si ne dajo vzeti ne avtoritete ne avtonomije in ne glede na vse neživljenjske predpise in ukrepe inšpekcij še vedno in vztrajno delajo (delamo) tako, da je »učencem pisano na kožo«. Da ne bo pomote: »Najboljši učitelji usmerjajo pozornost ne toliko v vnaprej do podrobnosti načrtovano 'prezentacijo' snovi, v 'pokrivanje' učnega načrta in zbiranje ocen, temveč v smiselno prilagajanje pouka učenčevemu predznanju, v neprestano spremljanje učinkov svojega dela in s pomočjo vpeljevanja raznolikih metod v spodbujanje učencev k zavzetemu, dejavnemu in poglobljenemu učenju,« pravi obsežna raziskava z naslovom Moč različnih vplivov na uspešnost učencev.

Slaba vest drugim

A ob takem delu se nam lahko zgodi odkrito neodobravanje vodstev šol ali nerazumevanje staršev in posledično nadzor šolske oblasti v obliki inšpekcije ali strokovno svetovanje Zavoda RS za šolstvo. Učitelj, ki ima visoko začrtane cilje do sebe in svojih učencev, večinoma ni zaželen in ima na svoji poti številne ovire, ker je – če ne drugega – nenehna »slaba vest« drugim, ki so prepogosto nemotivirani, apatični, konformistični in delujejo po liniji najmanjšega odpora. Veliko je primerov, ko ima učenec celo leto pri nekem predmetu same negativne ocene, potem pa se pet minut pred zdajci v redovalnici kot po čudežu pojavi ena trojka, ki izniči vse negativne ocene. Kar nekaj pisarije je prihranjene, če učenec ni negativen. Prav tako ti je prihranjeno veliko stresa, če ob očitnih kršitvah šolskega reda pogledaš stran, če opravičiš tudi očitne neopravičene izostanke, če popuščaš staršem, ki te nenehno usmerjajo v delovanje po meri njihovega otroka, če pričakuješ od vodstva šole le osebne koristi ali privilegije in zato vestno prikimavaš vsemu, če imaš možnost, za spremembe pa se odločiš za komodnost in ne za odličnost.

Roko na srce …

Prepogosto se vzroke za neučinkovit šolski sistem išče v prenatrpanih učnih načrtih in veliki zbirokratiziranosti učiteljskega poklica. A – roko na srce – največja ovira so nemotivirani in apatični učitelji. Če bi našli učinkovit način nagrajevanja odličnih učiteljev …

Ida Srebotnik pravi: »V šoli je prav toliko učiteljev, ki so 'perle', kot je učencev, ki so 'perle'. Če bo na obeh straneh več odličnih, motiviranih, neobičajnih, ustvarjalnih …, bo bolj odlična, ustvarjalna in življenjska tudi naša šola.«

Učitelji »perle« prepogosto utihnejo, se prilagodijo povprečju ali se le prenehajo boriti z mlini na veter, kot se potuhnejo učenci »perle«, ker jih kot družba ne znamo motivirati in spodbujati v njihovi odličnosti, ustvarjalnosti. Spodbujamo, delujemo na povprečju. Kupi papirjev, individualiziranih programov za »nadarjene«, otroci pa se želijo skriti v povprečju, da ne bi bili osamljeni. Kot so osamljeni odlični učitelji.

Prezrti in nezaželeni

Še vedno cenimo le pridne, ubogljive, take ki slepo sledijo navodilom, receptom in se ne vprašujejo niti zakaj niti kaj pa če … Tisti pa, ki dnevno iščejo odgovore na številne zakaje, ki pogosto najdejo tudi odgovor na vprašanje – kako, tisti pa ostajajo prezrti ali celo nezaželeni. Motivirani ali celo stimulirani? Niti v sanjah. Še »hvala« ali pa »to si pa dobro naredil« sta izginila iz besedišča.

Pred dnevi mi je znanka rekla: »Ravno berem tvoj članek Upanje je … Podpišem vse … Ampak – a je vredno?«

Kislo sem se ji nasmehnila. Ne vem, ali je vredno. Nimam pojma. Sadov še ni. Ampak čisto preprosto – drugače ne morem.

JOŽICA FRIGELJ