Dvoranska atletika ob robu velikega dogodka
Športni pogled
Ko gre za znamenite olimpijske kroge, bi moral vsak zapis o tem dogodku in o bližnjem času, ko bo živela zimska olimpijska Potemkinova vas, ki bo nastavila ogledalo ne samo organizatorju, pač pa vsemu svetu, zavriskati od veselja in se, kot po ne vem čigavem ukazu, veseliti največjega športnega dogodka v kozmosu. Ne vem, kako bodo nacionalne ekipe merile »dejavnik potemkin«, a če bi to znali, bi bili Slovenci zagotovo med uspešnejšimi. Našo nacionalno samozavest rešujejo vendarle samo še športniki in po besedah nekaterih vplivnih športnih komentatorjev imamo nekaj medalj z olimpijskimi krogi in letnico 2014 že rezerviranih. Veselim se, da bom tudi iz športnega središča sveta slišal vse te neštete puhlice, ki bodo povezane z novinarskimi vprašanji in športnimi odgovori v povezavi z najbolj nepomembnimi dogajanji na svetu. Medtem ko polovica sveta strada.
Nedavno sem si v živo ogledal dvoranski atletsko prvenstvo v Ferry Dusika dvoranskem štadionu na Dunaju in poslušal atletsko mantro, češ, sramota je, da tudi Slovenija ne premore takšne športne dvorane, čeprav so jo v bližini Novega mesta deloma že zgradili (velodrom) in čeprav je bila že pred desetletji v obtoku zamisel, da bi takšno športno dvorano, a veliko bolj skromno, postavili v bližini Banovcev, kjer bi imeli na voljo toplo vodo za ogrevanje. Vse je bila samo iluzija, ker se športni lobiji lepijo na druge športe, takšne, ki ponujajo možnost koruptivnega delovanja.
Na Dunaju so me navdušili predvsem mladi atleti in atletinje, denimo Nika Pristavec, devetošolka z Bleda, ki je po nastopu na 400 metrov priznala, da jo je nastop zelo zdelal. Kaj je tek na 400 metrov vedo samo ljudje, ki so že kdaj sami tekli na tej progi ali kateri drugi. Skušal sem si predstavljati, koliko volje je Nika vložila v svoj nastop. Ne samo, da je z ekipo prišla na Dunaj in da je morala vstati že ob 4. uri zjutraj; najbrž je vedela, da med najmlajšimi ne bo imela veliko možnosti za zadovoljstvo, razen če ji je trener povedal, da je čast tudi to, da lahko nastopiš v glavnem mestu nekdanje Avstro-Ogrske, ki je bilo nekoč tudi središče slovenskega življa, in v katerem sta bila nekaj časa rektorja dunajske univerze jezikoslovec Fran Miklošič in matematik Jožef Stefan. Pa mlada srednješolca Lara Omerzu, ki je preskočila 178 cm, ki je prisilila očeta, da jo je v zimskih razmerah peljal na to tekmovanje, in tekač na srednje proge Kristijan Grunfeld, ki še zmeraj ni prebolel slabega nastopa na EP v Beogradu, in se zaveda, da ni vse »fizis« ter da je zelo pomembna psiha, pa, denimo, Jaka Z., tekač na 400 metrov, ki je sredi poletja doživel barbarski napad, in je ostal pri življenju samo po naključju. Nadaljujemo lahko z zgodbo tekačice Mateje Pokrivač, ki sta ji šport in II. Gimnazija v Mariboru povsem spremenila življenje, in se prav zdaj odloča za študij. Mladi imajo vsak svojo zgodbo. Dvomim, da kdo od njih trenira atletiko, da bi z njo nekoč obogatel, tako kot to najbrž sanjarijo mnogi mladi košarkarji, nogometaši, teniški igralci … Morda celo mladi smučarski skakalci.
Tudi zato bi si želel, da bi atleti in atletinje nekoč dobili športno dvorano za zimsko vadbo in tekmovanja, da bi se tudi simbolno približali prestolnici nekdanjega imperija, ki smo mu pripadali, tako kot Budimpešta, Bratislava in še mnoga mesta, kjer takšne dvorane imajo … A ne bodimo nepotrpežljivi, saj tudi mladi niso.
NIKO SLANA
