Rana ura, zlata ura

Zgodnje poučevanje angleščine

Zadnje čase prah v šolah in pri starših dviga dejstvo, da se v naslednjem šolskem letu začne poučevati angleščino že zelo zgodaj, že v drugem razredu osnovne šole. Angleščina vsaj sprva ne bo obvezni predmet, temveč izbirni. Strah staršev ob tem je povsem upravičen, saj je pri nas v navadi, da se ozaveščanju namenja premalo časa. Za pozitiven odziv nad vpeljavo takšne novosti je treba starše povabiti na delavnice, jim praktično predstaviti potek dela ter jim omogočiti, da tako laže sprejmejo dejstvo, da se bo njihov otrok že zgodaj spoprijel z učenjem tujega jezika. Zaradi strahu pred novostmi bi stroka morala pripraviti dovolj prilagodljiv program ter dobro usposobljene učitelje, ki bi način zgodnjega poučevanja angleškega jezika zmogli in znali optimalno prirediti otrokom glede na posebnosti, potrebe in zmožnosti posamezne generacije. EU v tem pogledu vse pogosteje izbira program CLIL, ki ima mnogo pozitivnih lastnosti.

Angleščina je obvezen prvi tuj jezik v šolah kar v trinajstih evropskih državah, medtem ko se ga ne glede na stopnjo izobraževanja uči v Evropi že 90 odstotkov učencev. Sledita francoščina in nemščina. Ponekod prvi koraki v angleščino potekajo že v vrtcih, ambicioznejši starši pa svojim predšolskim otrokom, ki nimajo takšne možnosti, omogočijo in plačajo tečaje ali druge dejavnosti, v sklopu katerih se otrok uči tega tujega jezika. Kot zanimivost: v Španiji in Belgiji se začne učenje prvega tujega jezika že pri treh letih!

Staršem, ki menijo, da je vstop v šolo za otroka pri šestih letih prezgoden, pa vpeljevanje tujega jezika v prvo vzgojno-izobraževalno obdobje osnovne šole povzroča preglavice, skrbi, strah in slabo voljo. Ali je treba, da je tako? Seveda ne! /…/

Srkajo kot spužve

/…/

Zmotno je prepričanje, da otroka v zgodnjem otroštvu preobremenjujemo, če mu ponudimo kakšno novo dejavnost, vezano na učenje. Otrok namreč učenja ne dojema tako kot ga odrasli. Tako je tudi jezik za otroka nekakšno sredstvo, s katerim lahko izraža vse svoje potrebe, mnenja, želje itd., poleg tega pa z njim po svoje tudi eksperimentira. Pozneje, ko otroci dozorevajo in se pri njih začne razvijati razumevanje abstraktnih stvari in logično reševanje zapletenih situacij, začne sposobnost spontanega učenja jezikov hitro bledeti.

Učenje vsebin in jezika

V mnogih šolah po Sloveniji so se vpeljevanja zgodnjega poučevanja angleškega jezika lotili s t. i. programom CLIL. Ta kratica v izvirniku pomeni Content and Language Integrated Learning oziroma po naše integrirano učenje vsebin in jezika. Pri tovrstnem poučevanju gre za to, da se tuj jezik integrira v druge učne vsebine. Tu ne gre za strogo učenje slovnice, sintakse, izgovarjave, prebiranje zahtevne literature, temveč za poslušanje, širjenje besedišča, razumevanje in splošno uporabo tujega jezika. Po dogovoru si učitelji izberejo ali predmet ali vsebino ali kako drugo dejavnost, v katero vse leto ali del le-tega integrira angleški jezik, v njem kaj razloži, navrže nekaj novih besed ali pa le kaj prebere, učence nauči ples ali pesem, predvaja film ali risanko brez podnapisov itd. Takšno učenje je učencem blizu in jim je zanimivo, rezultat takšnega načina poučevanja pa je znanje in uporaba tujega jezika do te mere, da je jezik potem treba le še oklesati ter mu dodati nekaj jezikovnih pravil.

Izraz CLIL je prvič uporabil profesor David Marsh na eni od finskih univerz, in sicer leta 1994, ko je dejal, da CLIL poteka povsod in vedno, ko se nek predmet poučuje z dvema ciljema: razvijanje jezika in poučevanje posameznega predmeta. Profesor Marsh se je rodil v Avstraliji, šolal v Veliki Britaniji in zdaj se z večjezičnostjo in poučevanjem jezikov ukvarja na Finskem.

/…/

Večje zaupanje

CLIL ima mnogo prednosti: gradi medkulturno znanje in razumevanje, razvija medkulturne komunikacijske sposobnosti, izboljšuje jezikovne kompetence in ustno izražanje otrok, razvija večjezične interese in odnose, učencem omogoča več stikov s ciljnim jezikom, ne zahteva dodatnih učnih ur, brez tekmovanja in konkurence dopolnjuje druge predmete, spreminja načine in oblike prakse v razredu in povečuje motivacijo učencev pri usvajanju, ponavljanju in utrjevanju snovi.

Poleg že naštetih prednosti se je v praksi v drugih državah EU izkazalo še nekaj drugih dobrih lastnosti tovrstnega poučevanja. /…/

Zakaj sploh izbrati program CLIL? Ker je to program, ki ponuja nevsiljivo promocijo tujih jezikov, ker pristop k takemu poučevanju temelji na komunikaciji, ker se tako z lahkoto pridobi osnova za razne jezikovne strukture, ker je ta način vpet v učni proces in ni le ena od ur poučevanja jezika na urniku.

Tudi pomanjkljivosti so

Vsaka stvar ima vedno dobro in slabo plat. Tudi ta program ni izjema. Pomanjkljivosti so, da predmetni učitelji niso dovolj vešči tujega jezika in zato niso pripravljeni prevzeti odgovornosti za tovrstno delo. Pogram poteka pri nas za zdaj le še kot eksperiment. Zaradi svojih preteklih izkušenj se ga učenci lotevajo zadržano. Ker je premalo primernega kadra, ni kontinuitete poučevanja jezika v nadaljnjih letih šolanja. Tako se dogaja, da se morajo učenci, ki so se jezika učili prej kot drugi, ob prvem stiku z jezikom v šoli začeti učiti vse od začetka, torej enako kot tisti, ki so s tujim jezikom v stiku prvič. Odgovorni za vpeljavo zgodnjega poučevanja se zavedajo pomanjkljivosti in si za lažji zagon prizadevajo narediti korake tudi v smeri ustrezne dokvalifikacije za predmetne učitelje tujega jezika.

Smernice za poučevanje tujega jezika po programu CLIL je izdala Evropska unija že kmalu po letu 2000. Zaradi rasti EU so namreč morali poiskati najboljši in ljudem najbližji in najlažji način za to, kako se sporazumevati v neki združeni skupnosti. Zavedali so se, da se z odpiranjem meja začnejo obilnejše migracije, večja dostopnost izobraževanja in zaposlitev v EU in zato je bilo nujno postaviti temelj splošne komunikacije med ljudmi različnih narodnosti, kultur in jezikovnih vej. Učenje splošnega tujega jezika pa je dandanes pomembno tudi zaradi globalizacije. V EU priznavamo štiri globalne svetovne jezike: angleški, nemški, francoski in španski. Cilj EU pa ni le širiti angleščine, temveč menijo, da znanje le enega svetovnega jezika ni dovolj, zato stremijo in spodbujajo k temu, da naj bi vsak, ki živi v EU, poleg maternega jezika znal aktivno uporabljati še najmanj dva druga svetovna jezika.

Bojazni so odveč

/…/ Starši se namreč bojijo, da bo za njihove otroke – poleg zgodnjega vstopa v šolo in dodanega zgodnjega poučevanja enega tujega jezika – učenje še enega jezika preveč. Vendar je dobro vedeti, da je kljub otrokovi nizki starosti in glede na njegov razvoj zanj najlažje učiti se česar koli, predvsem pa jezika, čim bolj zgodaj! Stroka bo morala sicer še raziskati, kako bo izpeljevala te dejavnosti, toda glede na izvirnost in dobro poučenost slovenskih učiteljev to ne bi smelo predstavljati nikakršne ovire.

V Sloveniji je zdaj največja ovira pomanjkanje ustrezno izobraženih že za poučevanje angleškega jezika, da o drugem tujem jeziku niti ne govorimo. Kako bo država premostila to oviro, ni znano, saj je zaradi denarnih težav in varčevalnih ukrepov izobraževanje učiteljev v zadnjih letih zelo okrnjeno.

Spodbuden zgled

In še zgled uporabe CLIL-a iz moje prakse. Sama sem CLIL največ izvajala v 3. razredu osnovne šole, in to predvsem v podaljšanem bivanju, saj je tam bilo to najlaže. Prvi teden novega šolskega leta smo se ukvarjali predvsem s šolskimi potrebščinami. Otrokom je bilo zanimivo, kaj ima kdo v svoji torbici, kaj ima kdo novega, ali ima kdo kaj podobnega itd. Stvari smo dajali iz torbic, jih pogledali, jaz pa sem se z njimi pogovarjala v angleščini. Otroci so pozorno poslušali in za menoj začeli ponavljati besede, kot so, denimo, notebook, pen, pencil, eraser, student's book, sharpener, colour pencil, ruler, pencil case, school bag in še kaj. V naslednjem tednu smo narisali šolske potrebščine na t. i. flash cards (kartončke), na katerega si je vsak poleg risbe, če je želel, napisal še izgovorjavo besede ali pa celo pravilen zapis posameznih predmetov. Ko so učenci znali poimenovati potrebščine, smo nadaljevali z barvami in nato še z oblačili. Ves čas smo si delali kartončke z novimi vsebinami. Pri kosilu in malici smo se včasih po angleško pogovarjali o jedilnem priboru, včasih o hrani. Vse skupaj je potekalo spontano in ne posebej načrtovano. O številih smo se, denimo, učili mimogrede med domačo nalogo iz matematike. Ko smo se pogovarjali o hišnih ljubljenčkih, smo se naučili poimenovati živali. Naučili smo se …/…/. Vsakič sem pripravila kako dejavnost, ob kateri smo ponovili še kakšne stvari za nazaj in proti koncu šolskega leta smo se lahko že kako uro pogovarjali predvsem angleško, in to tako, da smo se vsi dokaj dobro razumeli. Učenci, ki jih učenje angleščine ni zanimalo, so opravljali druge dejavnosti. Ob koncu šolskega leta so učenci, razen nekaj izjem, že kar precej znali angleško. Skoraj vsakodnevno so me spraševali po novih besedah, včasih so me vprašali po pomenu besede v angleščini, ki so jo slišali na televiziji ali jo zasledili na računalniku, presenetili pa so me tudi z novimi besedami, ki so se jih naučili sami.

Dobrodošlo timsko delo

Moram priznati, da sem si zelo želela vpeljati ta program v razred, a me je hkrati bilo strah, ali se bom zadeve lotila pravilno, kaj bodo dejali starši, kako se bodo odzvali učenci … Zaradi vseh teh strahov sem se sprva zatekla k učiteljicama angleščine, ki sta mi svetovali, kaj in kako ter mi naročili delovni zvezek, učbenik, CD in angleško revijo za otroke. Tedensko sem se morala posvetovati tudi z razredničarkama, da sem laže načrtovala izbor dejavnosti in vsebin. V šolah se tako še precej bolj uveljavi in pride do izraza timsko delo ter delo v aktivu, saj se učitelji samo tako lahko dovolj dobro pripravijo na tovrstno delo. Večina učiteljev s tem nima težav, so pa na šolah tudi individualisti, ki za takšno delo niso primerni in se ga zagotovo ne bodo sami niti lotili.

Nikoli mi ne bo žal, da sem s CLIL-om prebijala led na nekaj šolah, saj mi je zadovoljstvo in znanje učencev omogočilo veliko osebno zadovoljstvo in rast.

Petra Atteya Fabiani