Upanje je

Kakšno šolo hočemo

14. januarja 2014 je civilna iniciativa Kakšno šolo hočemo pripravila javno razpravo z naslovom Kaj oz. kdaj v lajfu bom pa to rabil? Razpravo je – kot vedno – vodila dr. Manca Košir, med uvodnimi govorci pa so bili dr. Kristijan Musek Lešnik, mag. Peter Rižnar in mag. Jožica Frigelj; v zadnjem trenutku je sodelovanje odpovedala dr. Vesna Vuk Godina. Številni razpravljavci so sledili naslovni temi in številne ugotovitve so izpostavile pomanjkljivosti našega šolskega sistema in se usmerile k iskanju rešitev.

Strokovna javnost si že dalj časa zatiska oči pred izsledki mednarodnih raziskav, kot sta Timss ali Pisa, ki jasno sporočajo, da je veselje do matematike in naravoslovja v Sloveniji najnižje od vseh sodelujočih držav, da naši otroci izražajo odklonilen odnos do šole, da niso motivirani in se čutijo preobremenjene. Jasno se kaže tudi upad bralne pismenosti. Pozitivno stališče do posameznega predmeta in občutljivost za njegove moralne razsežnosti se razvije le ob takih metodah, pri katerih učenec spozna smiselnost učenja in povezanost z resničnimi problemi. Učenje kot kopičenje abstraktnih definicij ali učenje za ocene se njegovih stališč in vrednotenja pojavov ne dotakne kaj prida, večinoma celo negativno vpliva na odnos do znanja. Učenje podatkov namesto znanja pa je večni očitek, ki ga je deležen naš šolski sistem.

Vsi se dušimo v podatkih

/…/ Zdi se, da so se v enormni količini informacij izgubili tudi učitelji. Nenehno iskanje novih in novih informacij, brskanje po internetu, vedno novo in novo učno gradivo, ki ga učitelji tako vestno pripravljamo – vse to je privedlo do tega, da zaradi količine peša vsebina in se izgublja bistvo, da kakovosti niti ne omenjam. Že zelo dolgo se pojavljajo pobude po sistemski analizi stanja v našem šolstvu in konsenzu o temeljnem znanju. Nujno potrebujemo jasno vizijo.

Boj s časom

Pouk postaja le še nenehen boj s časom za doseganje učnih ciljev in vsebin, ki smo jih sami nepremišljeno razširili – ker ne znamo ali si ne upamo ločiti zrna od plev. Poučevanje po učnem načrtu se je skoncentriralo na velike količine informacij, učinki skritega kurikula pa so skrajno neugodni: nezainteresiranost, odpor do šole, zdolgočasenost, avtomatizem, občutek preobremenjenosti, stres, pehanje za ocenami (ne za znanjem), ki morajo biti čim boljše in dosežene po čim lažji poti. In psihologija zna razložiti vzroke stresa: tega lahko povzroči občutek, da je nečesa za nas preveč ali je pretežko, lahko pa ga povzroči tudi dejstvo, da moramo delati nekaj, kar se nam zdi nesmiselno. Nas potem lahko še začudijo izsledki raziskav kreativnosti, ki so visoko stopnjo potrdili pri 84 odstotkih štiriletnikov, 67 odstotkih osemletnikov, 34 odstotkih dvanajstletnikov in le še 12 odstotkih sedemnajstletnikov?

Po drugi strani pa je tudi klasična izobrazba pri nas na katastrofalni ravni. Naše razmišljanje je preozko. Izhajamo iz tega, kateri poklici so najbolj iskani ali najboljše plačani, potem pa gredo trume študirat pravo, ekonomijo ali računalništvo. …/…/

Kaj je narobe

Če sledimo izsledkom najnovejših raziskav (omenjenih v Šolskih razgledih 2013 – št. 13, 14, 15: J. Hattie, Moč različnih vplivov na uspešnost učencev; metaanaliza 50.000 člankov in 52.000 raziskav, v katere je bilo zajetih 240 milijonov učencev), je ugotovitev: »Najboljši učitelji usmerjajo pozornost ne toliko v naprej do podrobnosti načrtovano »prezentacijo« snovi, v »pokrivanje« učnega načrta in v zbiranje ocen, temveč v smiselno prilagajanje pouka učenčevemu predznanju, v neprestano spremljanje učinkov svojega dela in s pomočjo vpeljevanja raznolikih metod v spodbujanje učencev k zavzetemu, dejavnemu in poglobljenemu učenju.«

Kaj se torej dogaja pri nas, kaj je narobe? Vsaka »posodobitev« učnih načrtov je iz njih izbrisala nekaj vzgojnih prvin in moralnih vrednot, prazen prostor so zapolnile učne vsebine, aplicirane prek ciljev, standardov, pričakovanih dosežkov ali kakor koli že to imenujemo, v bistvu pa dlje od podatkovnega znanja (za določen čas) skorajda ne pridemo. Z večanjem količine informacij pa se ni umikala le vzgoja, umikali so se tudi ustvarjalnost, domišljija, kritično mišljenje, reševanje problemov … Na kakršen koli zastavljen problem, ne glede na to, kako zelo preprost je, se učenci odzivajo le še na dva načina: prvi je »jaz tega ne znam«, drugi pa »kako naj to naredim«.

Vsiljeni klišeji

Ne le, da smo jim zatrli in celo ubili ustvarjalnost, predpisali, vsilili smo jim neke klišeje, po katerih smo jih navadili delati. Ob teh dejstvih niti ni čudno, da otroci ne marajo šole. A motivira lahko le nekdo, ki je motiviran tudi sam. Zakaj lahko finska šola uspeva? Učiteljem zaupa, jih spoštuje, tam imajo potrebno avtoriteto, standardi znanja pa so visoki, ker je znanje visoka družbena vrednota. Avtoriteta znanja je potrebna in šola mora pred otroke postaviti visoka pričakovanja. Mi nimamo vizije o izobraževanju, kaj naša družba sploh potrebuje, zapostavljena je vzgojna funkcija šole, na kar sicer mnogi opozarjajo že dolgo, smiselno bi bilo veliko več delati na motivacijskih, čustvenih in socialnih spretnostih otrok.
Med trendi v naši družbi tudi opažamo, da je …/…/

Če odgovorni za šolski sistem niso pripravljeni v tej smeri ničesar narediti, pomeni, da se s temi trendi strinjajo.

Kje je zdrava kmečka pamet

Učitelji že dolgo opozarjamo na problem storilnostno usmerjene šole. Žal pa se je zgodil le pretiran poseg prava v šolsko avtonomijo, ravnatelji imajo večinoma le še »poslovodno« funkcijo, učitelji se izgubljajo v množici zakonov, pravilnikov, predpisov in uredb, ki so največkrat v nasprotju z zakoni narave in skregani z zdravo pametjo. S tem je ovirana ali celo onemogočena strokovna svoboda in avtonomija učiteljev, to pa slabi kakovost tako vzgojnega kot izobraževalnega delovanja šol. Šola tako ne vzgaja svobodnih duhov, marveč ljudi, ki so pretežno replike teh ali onih šolskih načrtov, programov in obrazcev, hkrati pa odraz splošne dezorientiranosti družbe na moralni, etični in zdravorazumski ravni. Hiperbirokratizacija šolskega sistema degradira učitelje na raven piscev blagajniških prejemkov, zapisnikov, poročil, programov, načrtov ... Z vzgojno kaznijo učitelj najbolj kaznuje sebe, saj zaradi vse papirologije kazen izgubi smisel. Najbolj normalna izpeljava testa v katerem koli razredu potegne za sabo toliko dela in različnih strokovnih delavcev, različnih papirjev, različnega tiska, različne dolžine časa pisanja, da je vse skupaj že pravi podvig.

Sliši, kdor to hoče

K sreči vsaj otroci za zdaj še ohranjajo zdravorazumsko raven in nas s svojim večnim »Kaj oz. kdaj v lajfu bom pa to potreboval?« vsaj delno in vsakodnevno usmerjajo na pravo pot. In pogostost tega vprašanja je premosorazmerna s starostjo učencev. Sliši jih pa le, kdor jih hoče slišati.

Namen civilne iniciative Kakšno šolo hočemo je širiti glas, omogočiti sodelovanje, opozarjati na probleme in sooblikovati rešitve. Maja letos bomo obeležili peto obletnico delovanja. Mogoče je to pravi čas za pregled dozdajšnjega dela in dosežkov. Glede na to, da bi si želeli postaviti sistem na glavo, ker takšen, kot je, očitno ne deluje, bo verjetno rezultat našega delovanja krepko pod pričakovanji. A vendar smo ta hip edini, smo kot čebelice, ki brenčimo in privabljamo še druge čebelice. In na obzorju se že jasni. Nastajajo nove pobude, nove skupine ljudi, ki jim ni vseeno. Čutijo, da so spremembe nujne. Pripravljeni so tudi ukrepati. Vizija šole pomeni vizijo družbe, v kateri želimo živeti. Mogoče pa je čas za spremembe od spodaj navzgor. Upanje je na vidiku.

JOŽICA FRIGELJ