Kličem te, kličem, baba Lucija!

Izvirno

Razpletamo vozle.
Da bi videle, kličemo Lucijo.
Da bi spregledale, uprizarjamo obrede.

Zaprta vrata
so se zdaj odprla
in odstrla tisto, kar je kača
zadušila v telesu ženske.

Sveta Hildegarda iz Bingna

Več kot petdeset let je minilo od obstoja zadnjih šeg na naših tleh ob godu sv. Lucije, to je 13. decembra, in verjetno ni naključje, da tudi v predstavi  nastopa več kot petdeset študentk.

Sveta Lucija, mučenica in zavetnica vida, legenda in prispodoba ženske slepote, njene »pripravljenosti« za trpljenje, za mučeništvo in junaštvo, ker tako hoče »nekaj« v njej. Nekaj, kar izvorno ni njeno, nekaj, kar je že dolga stoletja od zunaj usidrano v globinah njenega bivanja na slovenskih tleh. Tujek, ki jo drži v temi.

Vlečemo, vlečemo niti.

Razpletamo vozle.

Da bi VIDele, kličemo Lucijo. Da bi spregledale, uprizarjamo obrede.

Katero Lucijo?

Naj se zgodi iniciacija. Naj se sklene star krog učnega vajeništva, da bi se lahko začel nov krog učiteljskega mojstrenja.

Naj se zgodi iniciacija na večer pred Lucijinim godom, ko po julijanskem koledarju nastopi najdaljša noč. V tej dolgi noči mrgoli duhov, dobrih in zlih, mrtvi se vračajo na zemljo in nam grozijo s pogubo. Dolg, skrivnosten in komaj slišen piš sove, ki drsi skozi temo. Čudna slutnja apokalipse. Mrak, v njem tesnoba negotovosti ... Kje so Lucijine oči, da bi nam osvetlile poti iz labirintov nezavedanja?

Vlečemo, vlečemo niti.

Razpletamo vozle.

Obujamo ljudsko dediščino. Obujamo stare pripovedne pesmi. Iz spomina vzniknejo šege. Tudi naša tla imajo spomin. In v spominu so križišča med poganskim in krščanskim, med temo in svetlobo, med peklom in nebesi. Med Lucijo in Lucijo. Med uporom in poslušnostjo. Med strahom in ljubeznijo. Med obupom in zaupanjem. Med nemočjo in močjo. Med zemljo in neskončnostjo.

Vlečemo, vlečemo niti.

Razpletamo vozle.

Kličemo babe (?), sredozimke (?) – ženska mitična bitja. Kličemo voditeljice duš, ki bdijo nad prejo. Ki so mlade in stare, lepe in grde, dobre in hudobne, ustvarjalne in uničevalne ...

Vlečemo, vlečemo niti.

Razpletamo vozle.

(Po)ustvarjamo prizore iz Lucijinega življenja. Pojemo pesmi, ki jih je ljudstvo verjetno že pozabilo. Pečemo kruh, ki ga ženske verjetno nikjer več ne pečejo. Preganjamo bolezni in odganjamo uroke. Nosimo žito in sipljemo zlati prah.

Živimo protislovja in se CELimo.

Življenje je skrivnost,
ki jo je treba živeti
in ne problem,
ki ga je treba rešiti.

S. Kirkegaard

MIRJAM ŽGAVEC