Prevečkrat poskusni zajci

Razmišljanje elementarke

Mislim, da se največ sprememb in poskusov naredi v šolstvu, in to na otrocih. Če bi bile to živali, bi se že pisale peticije, naj se tega ne počne. Vem, da spremembe morajo biti, ker se svet spreminja in razvija, a vendar mislim, da smo vsi v šolskem procesu prevečkrat kot »poskusni zajci«. Ničesar zares ne dorečemo, nikjer ne opravimo potrebnih analiz, prevečkrat le vnašamo novosti. Vse bolj ugotavljam, da nekdo želi iz slovenskega naroda narediti neuko rajo, ki bo vodljiva za vse neumnosti, ki jih premore ta svet.

Že ob izobraževanju, ki smo ga imeli učitelji praktiki (večinoma so nam predavali teoretiki), so se mi večkrat porajali dvomi v boljšo šolo in dobre rezultate. Ker sem vsa leta v prvem razredu, prej v osemletki in tudi zdaj v devetletki, se bom omejila samo na videnje v tem razredu.

Ukradeno leto

Vsaj tu mi je uspelo, da nisem šla z njimi od prvega do tretjega razreda. Mogoče je komu nerazumljivo, a v takem kraju, kjer se poznamo skoraj vsi, je to edino pravilno. Vsi veste, da se je leto šolanja za vse otroke pomaknilo navzdol. Prejšnja obvezna »mala šola« kar nenadoma ni bila več dobra. Nihče še ni napisal pravih argumentov, zakaj …

Zdaj dobimo v šolo tudi take otroke, ki nikoli niso obiskovali nobene institucije. Porečete, da je tudi moja generacija ni. Res ne. Ampak mi smo živeli v naravnem druženju in gibanju. Zdaj tega že davno ni več …

Imam občutek, da smo šestletnikom ukradli najlepše leto življenja, kjer bi se morali ciljev iz našega načrta učiti naravno, lahko bi dejala v šoli »pod mostom«. Ob sproščeni igri, tudi s kakšno buško, prasko in solzo.

Ne vem, če se strokovnjaki sploh zavedajo, da se gibalnega razvoja, socializacije, čustvenih, motivacijskih ciljev in še nekaterih drugih ne da učiti ob storilnostno usmerjenem učnem načrtu.

Niti senca pričakovanega

Otroci se v tem obdobju razvijajo na polno, mi pa moramo polniti njihove glave z veliko balasta in preveč učne snovi. Saj ni čudno, da delamo otroke živčne in da potrebujejo vedno več dodatne strokovne pomoči.

Vam iz prve roke povem verodostojno, resnično in iz prakse, da devetletka ni niti senca tistega, kar smo pred dvanajstimi leti vpeljevali v naše šole.

Verjemite mi, da še vedno delam s srcem, z veseljem, s polno optimizma. In to po Beli knjigi in po prenovljenih učnih načrtih. In zakone upoštevam.

Govorilo se je, da bodo novi načrti nekaj snovi odvzeli, a je niso. Le mnogo stvari je dodano. Včasih imam občutek, da nam vse to predpisujejo – vesoljčki. Imam jih za pametne, da ne bo pomote, a stika z našo realnostjo, žal, nimajo. Včasih ne vedo, da so med drugim v razredih tudi – otroci.

Kako v praksi?

Menim, da bi nujno morali otrokom v prvem razredu ponuditi celosten pristop poučevanja in ne le pisati, da je treba diferencirano opismenjevati. Zdaj namreč v načrtu piše, da lahko otroka učimo pisati črke, ko slušno zaznava vse glasove v besedi. Zdaj pa naj mi nekdo konkretno pove, kako to delaš z 28 učenci v razredu. Nekaj jih že piše, vendar ne s pravilnim zapisom pismenk, nekdo sliši nekaj glasov, nekdo nobenega, vsaj pet otrok v oddelku pa nima niti govora pravilno razvitega, da o grafomotoriki sploh ne govorim. Potem pa naj bi računali do dvajset s prehodom čez desetico in obvladali še vse druge standarde znanja pri vseh šestih predmetih. Pa še angleščina naj bi bila obvezna …

Zdaj mi povejte, če sploh lahko pričakujemo od te storilnostne usmerjene šole kakšen pameten rezultat.

Morda je vmes numerologija …

Poleg vseh neumnosti so nam preimenovali še vzgojne predmete. Tudi to povem na glas, da je velika bedarija, ki je pognala skozi okno kar nekaj denarja. Boljšega rezultata zaradi tega gotovo ne bo, razen če kdo verjame v numerologijo, kjer si ljudje spremenijo ime, da bodo boljše živeli.

Ne politika ne vedeževanje in ne Bog ne bi smeli imeti prostora v šoli, ampak bom prosila kot v eni slovenski popevki. »Če je kje Bog, naj stopi dol z neba.«

Preveč poskusov je bilo storjeno in mnogi jih imamo dovolj.

VILMA DOBRIN