Naša devetletka

Bi nas moralo skrbeti za prihodnost? Zelo.

Zanimivo, kako neopazno je minilo. Deset let devetletke! Človek bi mislil, da je vse v najlepšem redu. Potem pa … krožilo je po mejlih, po Facebooku in končno je prišlo tudi v časopise. Odprto pismo šolskemu ministru izpod peresa dr. Kristijana Muska Lešnika. Napisal ga je kot psiholog in član Strokovnega sveta za splošno izobraževanje. Podporo, pojasnilo, dopolnilo ali kar koli že pa pišem Jožica Frigelj, učiteljica in članica odbora Civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.

Ne glede na to, da sem učiteljica že 30 let in sem vedno dovolj glasno opozarjala na nepravilnosti, sem bila delno slišana šele, ko sem začela delovati v civilni iniciativi. Prej je bilo mnenje »ene učiteljice« popolnoma nepomembno, ne glede na to, da sem bila ena od mnogih – v primerjavi s kurikularnimi nadstrokovnjaki (besedna zveza je izposojena pri dr. Musku Lešniku) je mnenje nekaj tisoč učiteljev nepomembno. A učitelji smo prvi, ki lahko opazimo in evalviramo sadove našega dela. Prva in zelo resna opozorila so se nanašala na slabo pismenost učencev po končanem 1. triletju.

Ubili smo ustvarjalnost

Začetno opismenjevanje, ki se je raztegnilo čez tri leta, je (bilo) evidentno kontraproduktivno. Na vedno glasnejša opozorila so se zapovedi devetletke zrahljale in dopustila se je možnost, da se začne z obravnavo velikih tiskanih črk že v prvem razredu, ki je bil prej namenjen izključno glaskovanju in grafomotoričnim pripravam na pisanje. In igri. Iz prvega razreda se je tako postopno umikala igra, »priprava na šolo«, vzgoja in socializacija, po vseh kanalih pa se je vanj vrivala vedno nova učna snov. Vsaka »posodobitev« učnih načrtov je iz njih izbrisala še nekaj vzgojnih prvin in moralnih vrednot, prazen prostor pa so zapolnile učne vsebine, aplicirane prek ciljev, standardov, pričakovanih dosežkov ali kakor koli že to imenujemo, v bistvu pa gre za vrivanje najbolj navadnega podatkovnega znanja. Z večjo količino informacij pa se ni umikala le vzgoja, umikali so se tudi ustvarjalnost, domišljija, kritično mišljenje, reševanje problemov …

Na kakršen koli zastavljen problem, ne glede na to, kako zelo preprost je, se učenci odzivajo le na dva načina: prvi je »jaz tega ne znam«, drugi pa »kako naj to naredim«. Ne le, da smo jim ubili ustvarjalnost; predpisali, vsilili smo jim neke klišeje, po katerih smo jih navadili delati.

Brez pričakovanj

Ob teh dejstvih niti ni čudno, da otroci ne marajo šole. Vsak začetek šolskega leta namenim pogovoru: učence spodbudim, da naštejejo pet prednosti in pet pomanjkljivosti počitnic in šole. Pri počitnicah je problem najti pomanjkljivosti, pri šoli pa prednosti. Letos so s težko muko našteli tri prednosti šole: spet si s prijatelji, mogoče(!) kaj zanimivega izveš, lahko se veseliš počitnic. In kakšna pričakovanja imajo v novem šolskem letu? Nobenih. Popolnoma nobenih pričakovanj.

Naši otroci nimajo veliko ur pouka, imajo enakomerno razporejene počitnice, število učnih predmetov ni v nesorazmerju z drugimi državami. A vendar se čutijo nadpovprečno obremenjene in izrazito ne marajo šole. Učitelji opazimo upad veselja do šole najpozneje v četrtem razredu in vidimo vzroke v preveliki količini podatkov, ki jih morajo absorbirati, v storilnostno usmerjenem pouku, ki je natrpan s snovjo in reševanjem nalog v delovnih zvezkih, v nenehnem tekmovanju in neznosnem pritisku zaradi ocen, ki otroke delijo le na dve skupini – na zmagovalce in poražence.

Pravno dušenje

V CI Kakšno šolo hočemo smo že leta 2009 predali Manifest za odlično javno šolo takratnemu ministru dr. Igorju Lukšiču. V dvanajstih zahtevah smo izpostavili tako vrhunsko izobraževanje kot osebnostno rast in srčno vzgojo učencev, razbremenitev učnih programov, sodelovalno in izkušenjsko učenje, šolo, v kateri otrok vsak dan zadovolji potrebo po gibanju, in ocenjevanje, ki ni namenjeno selekciji, temveč samovrednotenju. In še več. Gospod minister je manifest pohvalil in se z njim strinjal. V vseh iztočnicah. Tudi naslednji minister dr. Žiga Turk ga je sprejel. In sedanji minister dr. Jernej Pikalo tudi. Zgodilo pa se ni nič ali vsaj veliko ne. Nekaj kozmetičnih popravkov učnih načrtov in veliko ukvarjanja z balastom, ki preusmeri pozornost z resničnih problemov: z učiteljevim delavnikom, šolskimi počitnicami, Belo knjigo, preimenovanjem »vzgojnih« predmetov, šolskimi uniformami … Vmes pa intenzivno pravno dušenje (avtonomije) šolstva, kot ga je poimenoval dr. Miro Cerar, kar je učitelje sistematično spreminjalo v apatične birokrate, ki delujejo po črki zakona, kot da imajo opraviti z gradbenim materialom ali krompirjem, ne pa z živimi otroki. Administracija v šoli je že davno presegla vse meje zdravega razuma in šteje le tisto, kar je napisano, in ne tisto, kar je narejeno. Učiteljevo delo odrejajo in urejajo preštevilna ministrstva, inštitucije in inštituti, zavodi, agencije, uradi, ki so – sodeč po ukrepih – že davno izgubili stik z realnostjo.

Dodatno razvrednotenje

Civilna iniciativa pa združuje učitelje praktike in tudi vse druge, ki jim je mar za otroke in prihodnost. Zato smo leta 2010 javno spregovorili o problematiki učbenikov in delovnih zvezkov, prednostih kakovosti pred kvantiteto in teži šolskih torb v javni tribuni z naslovom Zakaj toliko učbenikov in delovnih zvezkov v osnovni šoli? Razburkali smo učitelje, starše, ministrstvo, še najbolj pa založnike. Ne bom obnavljala vseh dogodkov in prizadevanj, ki so temu sledili, izpostavila bi le eno stvar – takratni minister je potem ustanovil delovno skupino, ki bi izdelala načrt učinkovite oskrbe z učbeniki, in v kateri so sodelovali ljudje različnih profilov: uslužbenci ministrstva, predstavnik založnikov, dekan PeF in urednik Bele knjige, predstavnik ZRSŠ, ki dela na področju učbenikov, predstavnik staršev (takratni predsednik ZASSS) in jaz (predstavnica CI in učiteljica). Veliko ur smo presedeli, prišli do nekaterih konkretnih ugotovitev, sklenili kompromis tudi z založniki in že videli pot do rešitve, potem pa se je ekipa na ministrstvu zamenjala in naše delo je obležalo v kdo ve katerem predalu.

Če sledim seznamu naših prizadevanj, smo na odsotnost vzgojnih prijemov in moralnih vrednot opozorili z javno razpravo Vrnimo pomen vzgojnim predmetom (leta 2011). Končni učinek vsi poznamo – ne le, da jim nismo vrnili pomena, v bistvu smo jih dodatno razvrednotili z nepremišljenim preimenovanjem (šport ali športna vzgoja je s povprečno oceno 4,8 in več razvrednoten sam po sebi). In v takšnem kaosu niti ni čudno, da vedno več staršev in učencev posega v strokovno avtonomijo učiteljev, kjer zmaguje moč pred argumenti.

Ničvreden dokument

V odgovor na Belo knjigo smo marca lani v javni razpravi Kje smo in kam želimo priti? poudarili, da so bila mnenja tako učiteljev kot staršev večinoma neupoštevana, da bi nekdo moral vrniti denar, porabljen za zbiranje mnenj, ki ne štejejo, da dokument, ki je zrasel v glavah, polnih teorije, brez sodelovanja in upoštevanja praktikov, verjetno ne bo nikoli zaživel in je potemtakem ničvreden.

Potem pa se je pritisk in pravno dušenje učiteljev le še stopnjevalo in le malo nas je bilo, ki smo upali priti in glasno spregovoriti na javni tribuni novembra lani z naslovom Ne! Mi nismo hlapci! Prefinjeno se je razširjalo mnenje, da smo učitelji le breme za družbo in proračun. Ob splošnem stereotipu, da učitelj dela le od 8. do 12. ure in ima kar naprej počitnice, je postalo skoraj nevzdržno. Že v manifestu smo zahtevali povrnitev družbenega ugleda učiteljem, a se je ta še naprej le sistematično rušil.

Spet neslišani

Kljub vsem oviram, ki jih učitelji vsakodnevno prestopamo, smo vseeno ohranili nekaj entuziazma, pedagoškega erosa in etosa in maja 2013 spregovorili o temi Učitelj za 21. stoletje. In bili – spet – neslišani. Slišana pa je bila poslanka v parlamentu, ki je dobila idejo, da so rešitev za naš šolski sistem – uniforme. Ob evidentno slabi bralni pismenosti, otroškem glasnem zavračanju šole, prevelikim zunanjim vplivom in vmešavanju v učiteljevo avtonomijo in strokovnost, ob odsotnosti vzgojnih prijemov in negiranju moralnih vrednot, ob nakopičenem balastu v učnih načrtih in glavah učencev, ob zaskrbljujočem dejstvu, da izobražujemo »robote«, ki znajo le tisto, kar jim vprogramiramo, se bo tisti, ki ima možnost in zakonsko podlago, da odloča in spreminja, ukvarjal z uniformami.

Bi nas moralo skrbeti za prihodnost? Zelo!

JOŽICA FRIGELJ
za CI Kakšno šolo hočemo