Kdaj bo volk sit in koza cela?

»Vrnil se je Jurman!« je dejala kolegica šepetaje, medtem ko smo na učiteljski konferenci prejšnji mesec poslušali navodila, kako bomo učitelji spet beležili opravljeno delo v šoli na plahtah, seštevali ure, minute in sekunde. Kot nekoč po Jurmanovem sistemu. Vse se vrača, stvari se ponavljajo, učitelji smo pa spet pred tem, da dokazujemo nekaj, kar je bilo že zdavnaj dokazano: da nismo pisarniški delavci in da ni dvoma o tem, da naše delo ni merljivo kot delo zaposlenih na komunali, v občinski pisarni ali v tajništvu župana kakšne občine. Tako je bilo in tako bo.

Naj mi kdo dokaže, da nimam prav! Za primer: moja učna obveznost je 21 ur pouka na teden, k temu prištejem 11,5 ure za sprotne/dnevne učne priprave (po zdaj veljavnih normativih, a naj mi pove kdo, ki še piše priprave, kako lahko ustvariš dobro pisno pripravo v 30 minutah, posebno če potrebuješ še učni list za kakšno uro pouka!), tri ure za timsko delo s sodelavkami, eno uro dežurstva na šolskem hodniku, dve do tri ure za spremljanje strokovne literature, novosti v mladinski književnosti, da lahko sodim o poročilih o domačem branju, ki jih učenci pripravijo v govorni ali pisni obliki, za pripravo poročil, analiz in podobne solate še kakšni dve uri za vodenje pedagoške dokumentacije (pet dnevnikov učnih skupin). Kaj pa korektura pisnih izdelkov učencev? Vsakemu moram pregledati in popraviti v šolskem letu vsaj tri pisne naloge, tri pisne preskuse znanja, prav toliko poročil o domačem branju, kar pomeni devet pisnih izdelkov, in če sem zelo učinkovita, lahko posamezni izdelek temeljito popravim v 15 minutah, kar pomeni 135 minut oziroma 2,25 ure na učenca. V petih učnih skupinah poučujem skupno 60 učencev, kar pomeni na leto vsaj 8.100 minut korektur ali 135 delovnih ur. Če jih razdelim po delovnih - učnih tednih, ki jih je v šolskem letu 36, pride na teden 3,75 ure za korekturo izdelkov. Prepričana sem pa, da izračunani čas ne zadošča, odkar smo vpeljali ocenjevalne liste, ki jih mora učitelj izpolniti za vsakega učenca posebej pri vsaki pisni nalogi.

Kaj priznava država

Tako sem »v grobem«, če štejem še 2,5 ure za malico na teden, prišla do rezultata 47,75 ure dela na teden. Seveda mi vsega naštetega država ne prizna, navajam le to, o čemer sem prepričana, da res opravim. Če dodam še sestanke, ki se jih na mesec tudi nabere vsaj za dve uri (torej na teden 0,5 ure), in spremstva, nadomeščanja, pomoč pri prireditvah, razstavah itd. recimo dve uri na mesec, si prištejem še 0,5 ure. Sem že na 48,75 ure! Vmes bo prišlo še tekmovanje za Cankarjevo priznanje in vrednotenje nacionalnih preizkusov znanja v 6. in 9. razredu ... morje ur! Potem še priprava kakšne svečanosti v šoli ali krajevni skupnosti, projekt za starše ...

Zgubljen čas

Povsem zanemarjeno je še naslednje: kam naj učitelj šteje ure, ko pripravlja scenarije za proslave (za eno pošteno proslavo porabiš vsaj deset debelih ur), piše besedila za gledališko skupino (za kolikor toliko kakovostno predstavo gledališke skupine, dolgo 45 minut, porabim vsaj sto ur, ki jih doma presedim ob računalniku in to je moj prostovoljni prispevek k večjemu ugledu šole), sestavlja vaje za pripravo učencev na Cankarjevo tekmovanje (odkar ni seminarja za mentorje na Vrhniki, smo spet tam, kjer smo bili pred desetimi leti, prepuščeni sami sebi). Na teden potrebujem za pripravo vaj tekmovalcem dve do tri ure in še kakšno poleg, da preletim njihove pisne izdelke po navodilih). Pa sodelovanje na številnih natečajih, kamor učenci pošiljajo svoje izdelke, ki jih je treba pregledati, popraviti, prepisati in poslati? Kam naj konec koncev štejem šest prostih ur (lukenj v urniku), ki jih ne morem porabiti za nič pametnega, ker nimam kabineta in literature, da bi pisala priprave ali kaj podobnega. Posedam v zbornici in izmenjujem izkušnje s sodelavci. Po domače - tratim čas! Teh prostih ur je v šolskem letu 216 - zgubljen čas ...

Nočne dejavnosti

No ja, sem pa optimist! Pravim, da bi lahko bilo še slabše. Lahko bi se, denimo, kdo spomnil in si izmislil, da bi imeli nekatere dejavnosti v šoli ponoči (opazovanje neba, štetje zvezd, literarno snovanje v romantičnem luninem siju) ali da sploh ne bi koristili poletnih dni za dopust, ker je veliko otrok, ki bi radi hodili v šolo tudi julija in avgusta ...

Gotovo sem pa še kakšno reč pozabila! In zdaj, ko bomo mesečno zapisali vse ure, minute in sekunde, porabljene v šoli in za šolo, se bo kaj spremenilo na bolje? Bomo s tem kaj dokazali? ...

MOJ PREDLOG:

Delajmo osem ur kot vsi drugi javni uslužbenci, odmislimo in prekličimo vse vrste počitnic, prerešetajmo, kaj je v poklicu odveč (»papirologija« vseh vrst), tudi poletne počitnice skrajšajmo na minimum in ne bo nikomur nič manjkalo do zahtevane letne obveznosti, popoldanske ure bomo pa tudi učitelji imeli zase, saj smo menda tudi mi ljudje, mar ne? A ne bi bilo krasno, da ob 15. uri zapreš (lahko tudi dvakrat zakleneš) učilnico in se brez prepolnega »kufra« papirja, kontrolk, zelenih in modrih dnevnikov učnih skupin v roki odsprehodiš domov in popoldan pamet na pašo! Volk bi bil končno sit, koza pa cela!

Zelo me je razveselila misel kandidata za prihodnjega ministra za šolstvo dr. Igorja Lukšiča, ki je v Šolskih razgledih 18. oktobra zapisal: »Menim, da je v šolstvu ključno, da se situacija umiri, da ne bomo vsakega pol leta vpeljali neke novotarije, kar naprej popravljali napake ... Učiteljem je treba pustiti, da se ukvarjajo s tem, zaradi česar so tam ...«

Naj se njegove besede pozlatijo (če so iskrene).