Svoboda ustvarjanja

Tabori za nadarjene

Med študijem na fakulteti smo se o nadarjenih že pogovarjali, brali in razmišljali. V povojih mojega poučevanja v osnovni šoli se je začela kazati vrzel, ki si je nisem znala razložiti. V svoji navdušenosti, da sem uresničila sanje in postala učiteljica, si res še nisem znala priznati, da nečesa pa le še ne vem. Začutila sem, da sem pri nekaterih sposobnih učencih neuspešna. Kljub njihovi zmožnosti, da vse opravijo z lahkoto, ne izkazujejo vsega znanja, ki bi ga lahko. Zdaj vem, da so bili nadarjeni. In vsaj približno vem, kako bi ta problem začela reševati, ne vem pa, kako bi ga rešila. Vsak otrok ima svojo pot. Ustvarjalni prijemi učitelja, prilagajanje in spreminjanje postopkov, dogodkov so stalni spremljevalci mentorja nadarjenim. To ni lahko.

/…/

Okrog njih nevidno polje

Menim, da je pogoj za delo z nadarjenimi učenci učitelj, ki je sam ustvarjalen, tak, ki se ne prestraši izziva, ki mu ga naloži ravnatelj. Izziv sprejme kot priložnost za osebno in strokovno rast. Ne prestraši se lastnih napak. Ne uniči ga prva kritika drugih sodelujočih v procesu (starši, učenci, kolegi, ravnatelj, ožja okolica). Zna graditi, se učiti, ustvarjati, spreminjati sebe in odpravljati svoje napake. Način razmišljanja moramo ves čas prilagajati, spreminjati, saj se le tako lahko približamo razmišljanju nadarjenih.

Pri nadarjenih se zdi, kot da bi imeli okrog sebe nevidno polje. Z negativnimi mislimi, slabim pričakovanjem (v smislu: saj ne bo nič iz njega), neustrezno strokovno podkovanostjo, brez kančka učiteljske topline in razumevanja trčimo ob to nevidno polje. Kot bi izbruhnil vulkan v svoji zadnji fazi. In se sprašujemo, kaj neki je s tem učencem narobe. Ali pa se učenec pred nami zapre. Izgubimo njegovo zaupanje.

Lahko je tudi drugače. S pozitivnimi mislimi in pričakovanji, kaj bomo ustvarili, z dobro strokovno pripravljenostjo, z vsem dobro poznano učiteljsko toplino in s prijaznostjo vstopimo v to polje. Učencu se odpre nova pot. Drugačna. Takšna, ki od vseh šele začenja zahtevati ustvarjalnost.

Načrtovanje taborov

Z nadarjenimi petošolci sem formalno delala le eno šolsko leto. Učencev nisem učila. Razmišljala sem, iskala pot, ki bi bila ustvarjalna, drugačna. Najprej sem izhajala iz sebe. Kaj lahko učencem ponudim? Kaj znam? Kako zadostiti potrebam 40 učencev, ki so nadarjeni vsak na svojem področju? Vedela sem, česa ne bom delala. V obdobju razmišljanja in negotovosti sem si kljub vsemu dovolila vprašati ravnateljico, kako to, da se je odločila, da nadarjene petošolce prepusti prav meni. Njen odgovor je bil začetek moje nove poti. Ker vem, da ti to zmoreš. Kaj in kako? Ustvarjalna si in avtonomna.

Organizacija je bila velik zalogaj. /…/ Udejstvovanje, ki so mi ga omogočili starši, me je dobro opremilo za zdajšnje delo. Vem, kaj delam, vem, česa nisem marala kot otrok, vem, česa smo si želeli. Vse to sem upoštevala pri načrtovanju tabora.

Starši navdušeni

Učence sem delno poznala. Pred začetkom pouka smo se velikokrat pogovarjali. Sčasoma so začeli sodelovati s predlogi, pri načrtovanju, sami so se razdelili po skupinah/parih, razmišljali so, kaj bi kdo rad počel ... Svoje prvotne odločitve so začeli spreminjati. To je bil dokaz, da razmišljajo in se posvetujejo s starši ali sošolci. Iz mojega začetnega navdušenja in pozneje obupa, ali bom vse to zmogla, se je porodil nov zagon, ki sem ga potrebovala. Največja podpora v danem trenutku je bil odziv staršev na predstavitvenem sestanku. Bili so navdušeni! /…/

Občutki sreče

Ob koncu tabora na Magolniku smo zadnji večer drug za drugega pripravili predstavitev vseh dejavnosti. Pri tem so bili avtonomni. Drug od drugega smo pričakovali, da si bomo povedali, kaj in kako smo delali. Učenci so bili navdušeni. Peli smo ljudske pesmi, gledali gledališki odlomek Ostrovrharja, si ogledali likovno razstavo učencev, pokušali kruh in pecivo iz krušne peči, seznanili smo se z orientacijo in GPS-napravami, ogledali smo si fotografije etnološke zbirke, poslušali smo o kopah, muzeju, jahanju konja …

Pri vsem tem je bilo mladini omogočeno neomejeno gibanje, šport za sprostitev, krajše planinsko-pedagoške ure gozdne pedagogike, sprehodi z baklami, ogledovanje zvezd skozi teleskop, taborni ogenj, peka hrenovk.

/…/

Dragoceno vrstniško druženje

/…/

Pogled na življenje še z druge plati

Vedno so v naravi, ki jim ponuja vse. Pomembno je, da otrokom omogočimo, jim pomagamo, da obiščejo podobne dogodke in vzpostavijo svojo socialno mrežo. Le tako bodo vedeli, kako se lahko družijo, uživajo in učijo. Vse to lahko dosežemo s poučevanjem ob pomoči narave in umetnosti na prostem. Tako jim bomo omogočili pogled na življenje še z druge strani. Katero pot bodo pozneje izbrali, bo njihova odločitev.

Tabori zagotovo niso nič novega. Zdi se le, da smo pozabili, kako preprosto je priti do učilnice v naravi in kako pomembno je zamenjati šolsko okolje. Če želimo, da nadarjeni učenci postanejo naši soustvarjalci in gonilo napredka, za razvoj svoje nadarjenosti najbolj potrebujejo ugodno okolje. Tabori za nadarjene so ena od mnogih možnosti.

ERIKA ANZELC INTIHAR