Več kot diploma

Za temo izbral raziskovanje etnološke in kulturne dediščine rojstnega kraja

Simon Podrižnik: »Ob raziskovanju etnološke in kulturne dediščine svojega rojstnega kraja sem odkrival bogato in neprecenljivo vrednost zgodovine tega območja.«

Veste, kdo so kokarski piskrci? Tako so včasih imenovali prebivalce vasi Kokarje, gručastega naselja v Zgornje Savinski dolini, natančneje ob Dreti v Zadrečki dolini. Nekdaj so bile Kokarje znane po domači obrti, in sicer po lončarstvu, pa so prebivalce zato poimenovali kar kokarski piskrci. Še danes je ob posebnih priložnostih, ko obujajo vaške običaje, slišati:

Kilnerca, rajtngo p'vej
mi sm' djeleč duome,
tm u tistih črnih Kokarjeh,
k'je glina duome …

Pesem so včasih prepevali trgovci s posodo, ko so v bližnjih in bolj oddaljenih krajih zapuščali vaške gostilne. To je le ena od zanimivosti iz knjige Simona Podrižnika Kokarje skozi čas. Zbrskala sem jo povsem po naključju, ko sem v prijaznem obmorskem lokalu, v katerem je ozračje zelo domače (tudi ime ima domače, in sicer po bujolu, kar v tamkajšnjem narečju pomeni posodo, ki jo imajo na barkah, da z njo zajemajo in odlivajo vodo), prebirala lokalni časopis Mandrač, vmes pa se je znašla ta knjiga. Pritegnila me je, čeprav je nadrobno opisovala povsem drugi konec Slovenije.

Pozorna sem bila predvsem na podatek, da je nastala na podlagi diplomskega dela, in sicer prav tega istega nasmejanega fanta, ki mi v tem lokalu postreže kavo ali kozarec domačega vina, kadar sem lačna pa tudi najbolj slastne sardone daleč naokrog.

Veliko sem v stiku z mladimi in nemalokrat se pogovarjamo o njihovem študiju. Zmeraj znova sem žalostna, kadar zaznam, da študirajo pač zato, da študirajo in da pripravljajo diplomo pač zato, da jo opravijo. Morda sem nepoboljšljiva optimistka, nekateri pravijo, da celo idealistka, a še zmeraj menim, da je študij vreden le, če v njem začutiš smisel. In prav enako je z diplomsko nalogo. Eno in drugo te mora prežeti, potem je pravo; ne glede na zdajšnje razmere, ko opravljena diploma še zdaleč ne zagotavlja službe.

Simon je obiskoval osnovno šolo v Nazarjah in pozneje v Mozirju, šolanje pa je nadaljeval tam, kjer si je to najbolj želel, in sicer na Srednji šoli za gostinstvo in turizem, pozneje še na Višji šoli za gostinstvo in turizem Bled ter na Fakulteti za turistične študije Portorož. V svoji prvi diplomski nalogi je obravnaval posebnosti v kulinarični ponudbi Zgornje Savinjske doline, drugo je naslovil Kulturna dediščina Kokarij v turistični ponudbi v kraju. Imenitna podlaga za knjigo! Ta je bila Simonova velika želja. Torej knjiga, s katero bi opozoril na svoj domači kraj in na njegovo bogato kulturno dediščino, na zapuščino preteklosti za nas in za prihodnje rodove.

Simon si je z izdano knjigo ne le uresničil cilj in željo, pač pa je svojemu kraju poklonil neprecenljivo darilo. In še več. Morda bo prav ta knjiga pripomogla, da bodo Kokarje bolj prepoznane, da bomo zvedeli, denimo, za znameniti kokarski klobuk in da se nas bo več podalo tja ob bistro Dreto in deročo Čreto. (Lučka Lešnik)