Vzporedni svetovi

Kolumna

Pred dnevi sem prebrala zadnji orwellovsko navdihnjeni roman popularnega japonskega pisatelja Harukija Murakamija 1Q84. Obsežen roman vzbuja pri bralcih in strokovnjakih različne razlage, dileme, pomisleke. Ne sodim sicer med številne fanatične Murakamijeve bralce, je pa zanimiv in poseben pisatelj, zato ga rada berem. Zadnji omenjeni roman tudi mene ni pustil ravnodušne. Kljub osrednji ljubezenski zgodbi, ki se dogaja v vzporednih svetovih, realnem in fantazijskem, saj glavna junaka vidita na nebu dve luni, v prepletanju realnega s fantazijo, pisatelja kot v vseh njegovih romanih begajo vprašanja avtoritarnosti, neodvisnosti in svobode, vprašanja moči, dobrega in zla. Nekako postavlja ogledalo današnjemu svetu, ki je svet hitenja, bitke s časom, nebrzdanega razvoja, nadzora in poseganja v zasebnost, nasilja, pohlepa, sle po premoči in uveljavljanju. Meje med realnim, resničnim in fantazijskim so zabrisane, saj se osebe v romanu sprašujejo in se ne morejo dogovoriti, kaj realnost sploh je. Še več, v romanu obstaja vzporedna resničnost in eden izmed junakov romana izreče preroške besede: Ne pozabite, stvari niso takšne, kot se zdijo.

Vendar ni moj namen analizirati Murakamija in njegovega romana. Ga pa priporočam v branje vsem, ki se ne prestrašijo tisoč strani nenavadne zgodbe.

Od Murakamija si bom sposodila samo zanimiv izraz »vzporedni svet« v prenesenem pomenu, ob katerem sem se zamislila. /…/

Naših vzporednih svetov in resničnosti je več, kot smo jih pripravljeni opaziti in priznati. /…/ In da smo še bolj konkretni, manj splošni, poglejmo, kako je z vzporednimi svetovi v naši mikro resničnosti, denimo v šolah. Upam si trditi, da sta vsaj dva svetova: tisti, ki ga živi naša mladež, in tisti, ki ga živimo starši, učitelji, starejši. Vsak posebej je prepričan, da je edino naš svet pravi, realen in si zato na vso moč prizadevamo, da bi tiste, ki ga ne »živijo, čutijo in vidijo« tako kot mi, prepričali o nasprotnem. Generacija, ki je ni povsem osvojila in zasvojila informacijska doba, težko razume virtualni svet, v katerega se vse bolj zatekajo mladi. Njihovim željam in potrebam težko sledi tudi šola, praviloma rigidna in konservativna institucija, ki se še vedno prepočasi vživlja v »novi svet«, da bi se znala hitro in učinkovito prilagoditi spremembam, zato ostaja v neki vzporedni resničnosti, ker prave noče videti.

Priznam, …/…/ Večina nas ne mara sveta, v katerem vladajo korumpirani bogatuni in pokvarjeni politiki in se ponovno vse bolj uveljavlja izkoriščanje človeka po človeku; sveta, v katerem je prevladujoča beseda kriza in je čedalje več nezaposlenih, takšnega, ki ga preplavlja revščina, obenem pa se v njem bohoti pohlep …

Kako bi odgovorili, če bi vas vprašali, v kakšnem svetu si želite živeti? Imamo sploh odgovore na to vprašanje? Najbrž bi bili odgovori zelo odvisni od tega, komu in na katerem delu sveta postavite to vprašanje. /…/ Tisoč različnih resničnosti in tisoč različnih odgovorov! Najbrž bi dobili zelo zanimive odgovore tudi od učiteljev in njihovih učencev, če bi jih, denimo, vprašali, kakšno šolo hočejo … Oh, ti vzporedni svetovi, res smo zapletli ta naš svet vsak s svojo resničnostjo.

V romanu sta glavna junaka splezala po požarnih stopnicah in se rešila v vzporedni svet – v svet ljubezni, brez nasilja, nadzora in preganjanja … Sicer ne vem, če sta potem živela srečno do konca življenja, upam pa, da jima je uspelo.

Mi, seveda, ne moremo splezati po požarnih stopnicah v svetlo prihodnost in boljši vzporedni svet. A vendar se, vsaj upam, vedno več ljudi zaveda, da imamo samo en svet, tega tukaj in zdaj, v katerem samo enkrat živimo. Vprašanje je, če … /…/.

IDA SREBOTNIK