Adis Abeba in ohranjen spomin na Tita

Naš potep

Titova štafeta. Moja generacija se še dobro spominja 25. maja, ko smo praznovali dan mladosti in počastili Titov rojstni dan na osrednji prireditvi v Beogradu, kamor je bila prinešena štafeta, ki so jo pred tem nosili pionirji in mladinci po jugoslovanskih mestih in vaseh. Takrat so menili, da z njo krepimo enotnost in bratstvo med jugoslovanskimi narodi, danes pa vemo, da je štafeta predvsem krepila kult osebnosti. Titova Jugoslavija je neslavno izginila iz svetovnega atlasa, a v spominih in spomenikih je še ohranjena. Celo v oddaljeni afriški Etiopiji.

Podobe istega mesta. Da bi popolnoma dojeli razliko v vseh tančinah med evropskimi prestolnicami in etiopskim glavnim mestom Adis Abebo (slovensko Nova roža, Nova cvetka), je za uvod vredno opozoriti na nasprotje med bivanjem v hotelu Hilton in naselbinami najrevnejših prebivalcev v etiopskem glavnem mestu. Kulturni šok je neizogiben. Udeleženci kongresa, ki sem se jim pridružila, smo stanovali v Hiltonu. Hotel obdaja precejšnja površina s parkom (evkaliptusi, palme), rekreacijskimi objekti, termalnim bazenom, torej z vsem zahodnim udobjem in visokimi standardi. Hotel je ograjen z visokim obzidjem, na katerem je razpeta bodeča žica. Hotelsko osebje vhod v to varovano območje nadzoruje in vsak voznik avtomobila se mora zaustaviti pred zapornico in šele po ogledu ga spustijo na notranji parkirni prostor. Pred to pregledno točko so oboroženi varnostniki. Vhod v sam hotel ima enake varnostne naprave, kot so nameščene na letališčih. Notranjost hotela je prijetna, urejena, širi se aroma po kavi, ki jo na tradicionalni način pripravlja in postreže lepa Etiopijka. Iz hotelskega balkona pa se odpira povsem drugačen prizor.

Streljaj od tod se razprostira ogromno najrevnejše naselje, kar sem jih kdaj videla. Zasilna bivališča so sestavljena iz pločevine, lesenih kolov, plastike, ponekod so te kolibe zgrajene iz blata, v katerem so zamešana žitna stebelca, in vtis je, da so ta še najprimernejša za bivanje. V teh naseljih imajo prebivalci svoje trgovinice, poti so blatne in nabite z ljudmi, ki postopajo naokrog. Videla sem, kako je ženska umivala lonec v kalni luži, nedaleč pa se je pasla drobnica. Na poti do cerkve, kjer je mavzolej cesarske družine, je veliko ljudi, ki živijo na cesti. Samo tisto, kar imajo na sebi, je njihovo. So berači in živijo od miloščine. Zdelo se mi je, kot da bi stopila v filmski svet, ki prikazuje srednji vek ali biblijsko tematiko. Še posebno ne bom pozabila sedečega berača, zavitega v tkanino. Videti je bil kot nekakšen zapredek. Kapuca mu je popolnoma zakrivala obraz, tako da se je zdelo, kot da v tem zapredku ni nikogar, da je volumen le nakopičeno blago. Otroci so prijazni, po trije hodijo skupaj, v rokah nosijo kangle s kalno vodo in so pripravljeni, predvsem belcem, čistiti čevlje.

Preden sem odpotovala, sem si ogledala nekaj videoposnetkov in spoznala, da ima Adis Abeba široke avenije, po katerih se odvija živahen promet. Video pa mi ni mogel postreči z zadušljivim smogom, ki ga oddajajo stara, iztrošena vozila. Nikakor tudi nisem razumela, zakaj se javni promet odvija z malimi avtobusi ob neizmerni gostoti potnikov. Šele ko sem se odpeljala v bližnjo okolico mesta, mi je postalo jasno. Ceste se drastično skrčijo in tam se nikakor ne bi mogla srečati avtobusa evropskih mer. Ovirala jih bi tudi drobnica, pa otovorjeni oslički in sključene ženske, ki nosijo na svojih hrbtih težka bremena – veje evkaliptusov, to je gorivo za premožnejše v glavnem mestu.

Poseben spomenik. Blizu univerze je na otočku krožišča postavljen javni spomenik z obeliskom. Zelo je velik. Postavljen je bil v čast 30.000 ustreljenim meščanom med drugo svetovno vojno. Pred tem strašnim pomorom sta Eritrejca izvedla atentat na italijanskega generala, ki pa se jima je ponesrečil. Napad je general preživel, zato pa je ukazal usmrtiti nedolžne Etiopijce. Ta javni spomenik je podaril etiopskemu ljudstvu maršal Tito, ustvaril pa ga je hrvaški kipar Antun Augustinčić. Ta spomenik pa ni edini spoštljivi spomin na jugoslovanskega predsednika v prestolnici Etiopije. Po njem se imenuje tudi ulica, ob kateri stoji zdaj srbska ambasada, pred tem pa je bila jugoslovanska. Tito je bil kot eden izmed utemeljiteljev Gibanja neuvrščenih nekajkrat tudi gost cesarja Haile Selassija v Etiopiji. Gibanje je nastalo leta 1961 v Beogradu, in sicer kot protiutež "tretjega sveta" proti dominaciji dveh vojaških blokov, zahodnega Nata in vzhodnega Varšavskega pakta.

Preseči prepad med bogatim Severom in revnim Jugom. Neuvrščeni so prispevali k osvobajanju nekaterih afriških in azijskih držav izpod kolonialne nadvlade, pa tudi v boju za zmanjševanje prepada med bogatim Severom in revnim Jugom. V ta namen je tudi Jugoslavija pomagala Etiopiji, in sicer med drugim tako, da so se v Beogradu, Zagrebu in še kje šolali nadarjeni etiopijski študenti. Na jubilejno 50. obletnico ustanovitve Gibanja neuvrščenih leta 2011 v Beogradu me je opozorila namestnica srbskega konzula gospa Aneta Djermanović, ko sem se zglasila na ambasadi v Adis Abebi. Povedala mi je, da imajo z nekaterimi nekdanjimi študenti še vedno stike in ti ohranjajo zelo prijetne spomine na študij v nekdanji Jugoslaviji …/…/ Prijazno mi je dovolila fotografirati notranjost ambasade, ki je po njenih besedah ohranila podobo izpred desetletij, ko je Tito v njej sprejemal svoje goste. Na stenah visijo fotografije obeh državnikov.

Spoštljivo. Sovražno. Tita se v Adis Abebi spoštljivo spominjajo, denimo, nekateri zaposleni v hotelu, starejši taksist in študent turistike; slednji me je celo prosil, naj mu pošljem Titovo biografijo. Ko je angleški prijatelj zvedel, da sem obiskala nekdanjo jugoslovansko ambasado, je v šali pristavil, da v Adis Abebi odkrivam Tita, ki je v Sloveniji pozabljen. Popravila sem ga, da ni samo pozabljen, pač pa je celo ustavno sodišče razsodilo, da se ne sme nobena ulica imenovati po njem. Isti državnik je na dveh različnih prostorih obravnavan povsem drugače – nekje je še vedno cenjen, drugje osovražen. To je očiten dokaz, kako se zgodovinska dejstva lahko nekritično prikrojujejo trenutnim političnim razmeram.

LIDIJA TAVČAR