Pletemo prihodnost

Uvodnik

Tisočero niti nas dan za dnem povezuje, a vendar mnogi že dolgo niso občutili toliko samote, zavisti, jeze, žalosti in brezupa kot zdaj. Nekateri zmorejo o tem spregovoriti, se upreti, boriti in celo zmagati, drugi tiho trpijo in se umikajo v domove, če jih še imajo. Bo depresija res svetovna bolezen, ki le jemlje voljo do jutrišnjega dne in utaplja bolečine včerajšnjega?

Je praznik dela, ki je za nami, sploh še praznik zaposlenih ali le borcev za pravice do dela in ostale, ki iz tega izvirajo? Ali ima šolajoča se mladina še idole, ki ne pripadajo le svetu tako ali drugače »slavnih zvezd«, redko stalnic, pač pa tudi tistim, ki so z garanjem pridobili poklic in celo znanstvene nazive s pridnostjo, zavzetostjo, odgovornostjo in srečo pa tudi z delom, s katerim lahko preživljajo sebe in svoje otroke? Želela bi si močne socialne in podporne mreže za otroke in odrasle, bolne, revne, invalide ter vse, potisnjene na rob preživetja. Obstajajo programi in tudi študijska smer, ki jim bo z diplomo odprla vrata, a vprašanje je, ali bo to delo lahko tudi plačano ali bodo vedno znova zaželeni le kot prostovoljci … /…/

Prav zato so »mreže«, ki jih pletemo z dobroto in pomočjo, neizbrisni pečat vseobsegajočih sprememb. Na bolje. Bo kdaj nastopil čas, ko ne bo več treba »krpati« scefranih in celo raztrganih revežev vseh vrst, pri čemer tu niso mišljeni le tisti z najnižjimi dohodki? Poleg prave šole je tu za mnoge še šola življenja, ki je ne dajejo le učitelji, pač pa predvsem starši z zgledom in ne le z besedami. Z dejanji in ne le s prepričevanjem, da mislijo resno, ko govorijo. Tako kot se pozna trdnost družine v trenutkih, ko nastopijo težave, ko kdo zboli, ko zapade v zasvojenost, ko mu »zmanjka tal pod nogami« ali obuboža, tako se bo poznala vrednost znanja, ki ga običajno nesebično razdajajo zaposleni v šolskem sistemu, na vseh prihodnjih rodovih.

Napisano je bilo in stokrat prebrano, da ne sprašujemo, komu zvoni, saj lahko zvoni �� nam.

Kot varuhinja človekovih pravic se v teh za preštevilne državljane težkih trenutkih iz dneva v dan bolj zavedam, da lahko zmoremo po tej poti hoditi le skupaj in s skupnimi prizadevanji za spoštovanje človekovih pravic, upati na lepši jutri.

Dan za dnem namreč prihajajo sporočila, da bo k nam prišla usodna »trojka«, ki bo poskrbela za red in po njej nikoli več ne bo tako, kot je bilo, pač pa zagotovo slabše. Vzore že vidimo drugod. Zato upam, da bodo vodilni brez hudih žrtev za najrevnejše zmogli potegniti »voz iz blata« in nam pokazati, da je delo velika vrednota, ki mora voditi v pošteno plačilo. Da bi vsak lahko delal in ne prosil, kajti tako celo izgublja svoje dostojanstvo.

Želim si spoštovanja pravic in manj krivic, kar pa lahko dosežemo le, če bomo spoštovali druge tako, kot želimo, da oni nas. Do tedaj pa bo zagotovo še potreben boj. Da se znamo boriti, pa smo že večkrat v preteklosti dokazali.

Naj torej zmaga moč argumentov in ne argumenti moči.

/…/

VLASTA NUSSDORFER,
varuhinja človekovih pravic