Igre brez meja
Uvodnik
Po Sloveniji so zakrožili posnetki iz ene od slovenskih šol, in sicer z vedenjem, ki ne sodi nikamor, v šolo pa sploh ne. Ti posnetki in plazovi komentarjev nanje potrjujejo, da so zaposleni v nekaterih naših šolah dnevno prikrajšani za duševni mir in zdravo delovno okolje, učenci pa za kakovosten pouk.
Poskusite si predstavljati nogometno tekmo med ekipama ježkov in rakunčkov. Predstavljajte si ježka Tina, ki med tekmo spotakne rakunčka, potem ga še brcne v zadnjico in popika z bodicami. Sodnik zapiska prekršek, na igrišče priteče Tinova mati in vpije na stokajočega rakunčka, naj neha simulirati. Ko sodnik umiri strasti in se igra nadaljuje, Tin z rokami zgrabi žogo in jo vrže mimo zmedenega vratarja v gol. Sodnik razveljavi gol in Tinu pokaže rumeni karton … S tribune mati že tuli na sodnika, naj prizna gol in izbriše rumeni karton, ker ima njen Tin odločbo, v kateri piše, da mora razvijati ročne gibalne spretnosti. Po nekajminutnih grožnjah se igra nadaljuje, dokler Tin ne pretepe lastnega vratarja, ker mu ni podal žoge. Ko mu sodnik pokaže rdeči karton, mati zagrozi s pritožbo na sodišče zoper izključitev. Čez tri mesece upravno sodišče za male gozdne živali razveljavi izključitev, suspendira sodnika, Tinu pa prisodi odškodnino, ker je bil zaradi izključitve stigmatiziran med vrstniki.
Če se vam zdi tale basen nora, pomislite, da se podobno nori dogodki dnevno dogajajo v naših šolah. Zakaj lahko nekateri otroci tako zlahka upoštevajo pravila nogometne igre, imajo pa toliko težav z veliko bolj preprostimi pravili v šolah? Ste naleteli na starše in učitelje, ki pričakujejo, da bodo otroci upoštevali nogometna pravila? In vendar najdejo milijon opravičil, ko isti otroci kršijo šolska pravila, krivdo za ekscese pa prevalijo na vse druge.
Za meje gre. In za nekatere obče človeške vrednote, ki so se zabrisale do točke, ko si ne moremo več zatiskati oči pred dejstvom, da je šolska politika v nekem križišču zavila na napa��no stezo, na kateri se nekateri otroci in mladostniki namesto v odgovorne ljudi razvijajo v osebnostne in značajske razvaline.
- - -
/…/ Krivi so tisti starši, ki mislijo, da lahko zasipanje z materialnimi dobrinami nadomesti ukvarjanje z otrokom; in tisti, ki besno preprečujejo, da bi se njihovi otroci soočili s posledicami svojih neprimernih odločitev in ravnanja.
Krivi so tisti učitelji in ravnatelji, ki ne postavljajo in uveljavljajo mej.
Krivi so tisti odvetniki, ki po naročilu staršev ustrahujejo šolnike; in tisti ravnatelji, ki v strahu pred grožnjami puščajo na cedilu svoje zaposlene ter dopuščajo spreminjanje šol v poligone za merjenje moči.
Krivi so tisti svetovalni delavci, ki …/…/.
Krive so tiste fakultete, ki …/…/.
Kriv je Sviz, ki …/…/.
Kriva je politika vseh barv, ki v šolstvu vidi peskovnik za gnetenje novih generacij volivcev, in za resorne ministre nastavlja vodilne strankarske ideologe, namesto da bi se zamislila nad vsakokratnim poigravanjem s šolstvom.
Krivi so tisti, ki vse to nemo opazujejo. In tisti, ki opozarjamo, da opuščanje vzgojne vloge šole in nebrzdan pedocentrizem vodita v razrast patoloških vedenjskih vzorcev, a smo se prehitro sprijaznili, da se naši glasovi ne slišijo ali ostajajo namenoma prezrti.
- - -
Pri nogometu je lahko sodnik na igrišču učinkovit le, če ima dovolj avtoritete in orodja za takojšnje ukrepanje, ko je igra ogrožena.
Slovenskim učiteljem so modrijani, ki so načrtovali naše šolstvo, odvzeli del pedagoške avtonomije. Potem pa so se šolniki – za kar so si pretežno krivi tudi sami – pustili prepričati, da je imajo še manj, kot jim je je v resnici ostalo.
Najboljši nogometni sodniki samozavestno spremljajo igro in jo tu in tam prekinejo z odločnim piskom. Ponavadi zapiskajo prav. Včasih se tudi zmotijo, a se s tem ne obremenjujejo med tekmo, ker bo po njej dovolj časa za analizo.
Mnogi slovenski učitelji takrat, ko bi morali zapiskati in prekiniti igro, ostanejo tiho, ker se vnaprej bojijo napake ali, kar je še huje, neprijetnih posledic, četudi bodo storili vse brezhibno. Raje se obrnejo stran, igra pa se nadaljuje brez meja.
- - -
Otroci in mladostniki za zdrav razvoj osebnosti potrebujejo ljubezen in spodbude, potrebujejo pa tudi meje. Če ne želimo čez dvajset let na ulicah gledati ponovitve posnetkov iz ene od slovenskih šol, je skrajni čas, da se vrnemo na križišče, na katerem je šolstvo pred leti zavilo v napačno smer.
KRISTIJAN MUSEK LEŠNIK
