Domov - > Časnik Šolski razgledi - > letnik LXIV, 29. marec 2013, številka 06 - > Zdramimo se, da ne bo prepozno

Zdramimo se, da ne bo prepozno

Opozarjamo

Že dalj časa opozarjamo, da bi bilo treba strukturo sistemskih oblik pomoči otrokom in mladostnikom s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami nujno povezati med posameznimi resorji tako, da bo ta učinkovita. Med njimi namreč ni tvornega sodelovanja, posamezni postopki, v katerih so obravnavani otroci kot žrtve ali storilci kaznivih dejanj, pa se vlečejo mesece in leta. To, kar se vse pogosteje dogaja, otrokom in mladostnikom ne koristi, kvečjemu se jim zaradi sistemskih napak povzroča neprecenljiva škoda. Težave se le stopnjujejo in poglabljajo, celo tako daleč, da je potem kakršna koli strokovna pomoč prepozna in brezuspešna.

Pogosto se sprašujem in razmišljam o tem, kakšna bi naj bila specialno-pedagoška izhodišča ob izraziti agresivnosti, samovolji otroka ali mladostnika, kako pomagati njemu in njegovemu ožjemu socialnemu okolju, s katerimi učinkovitimi intervencijami in, seveda, ustreznimi vzgojnimi ukrepi. Ali so potrebne drugačne metode in oblike dela?

Požvižgajo se na pravila

Vse vzgojno-izobraževalne ustanove imajo vzgojne načrte in večina je zelo dobrih. Vse več otrok pa se požvižga na vsa pravila. Odraščali so ob pravicah – tem ni bilo konca –, ob neumornih zahtevah v odnosu do staršev in svojega socialnega okolja ter ob popolni apatičnosti do dolžnosti. Te so jim tuje. Ti otroci ne spoštujejo nič in nikogar, razen svojih sprotnih interesov in želja. So izraziti individualisti. Res je, da odraščajo v potrošniškem kapitalizmu, ko se jih ves čas ovija v vato, ko se jih je na poti odraščanja premalo frustriralo, zdaj pa ne znajo in ne zmorejo sodelovati v skupini, ne zaznavajo potreb in drugačnosti drugih. So izrazito egocentrični in mislijo, da so središče sveta, da se mora vse vrteti okrog njih in se zanje odvijati tako, kot si oni želijo. Prepričani so namreč, da je ta svet ustvarjen le za njih in da lahko delajo, kar hočejo. Besede, ozaveščanje, postavljanje meja z jasnimi sporočili, dogovori, mediacija, nova spoznanja, ki jih otrok lahko pridobi in pridobiva, nikakor ne zaležejo. Uvida, da je ravnal narobe, ne dobi. Pravila je vedno postavljal on. Vse mu je bilo dopuščeno, navajen je bil živeti in živi v slogu »vse ustrahovati, izsiljevati, iz vseh se norčevati, biti glaven« … Tak otrok nima vesti, ne pozna vrednot, moralna načela so mu tuja.

Nemočno opazujemo

Kako ga lahko obvladamo, če pa nimamo za njegovo agresivnost ustreznih prijemov, programov, prostorov? Ko besni, pljuva, brca vse naokrog, lomi, uničuje vse, do česar pride, napada z noži, vilicami, s stoli, grozi z ubojem, odvzemom življenja, ko ogroža sebe in druge otroke v razredu, na hodniku, v skupini, na ulici, igrišču, ko ne spoštuje nikogar, ko trpinči vse naokrog, ko se ne ustavi niti v pogovoru z »možmi postave«, mi vsi vse to le nemočno opazujemo in dejansko prenašamo njegovo predrznost in teptanje. Starši, ki so vse to doživeli in še zdaj marsikaj doživljajo, pa mu dajejo sporočila z namenom, da opravičijo sebe in svojo nemoč v vzgoji: »Prav si ravnal(a)! Nihče nima pravice, da te omejuje, da te kaznuje, da se te dotakne, da od tebe kar koli glasneje zahteva! Ne, nisi ti kriv(a). Ne dovolim, da bi jemal(a) zdravila, ki ti jih predpisujejo zdravniki, pedopsihiatri. Tu imaš cigarete, denar, pomiri se ...« Razmere, v katerih se takšen otrok ali mladostnik z razsulo osebnostno strukturo znajde, so zelo pereče, stiske, ki jih doživljajo ob teh izbruhih navzoči, pa travmatične. /…/

V trenutku smo lahko obtoženi

Ni socialno pedagoške, ustrezne in pravno veljavne metode, ki bi lahko to ustavila, preprečila. Žrtve lahko zadevo prijavijo, ne glede na to ali so to otroci, starši, učitelji, vzgojitelji ali kdor koli, ki je fizično napaden. Otrok nabira kazenske ovadbe, a še ni odgovoren, ker ni star 14 let in je pravno še otrok. A verjemite, da se zelo dobro zaveda, kaj dela narobe, kaj sme in česa ne. Če se starši strinjajo, se znajde v vzgojnem domu, če ne, ustrahuje vse v domačem okolju. Dosje se mu debeli, če nadaljuje s takšnim početjem. Marsikateri nadaljuje, saj mu tako ali tako nihče ne more nič. Možnosti, da bi ga zaradi napada na sovrstnika, mimoidočega, učitelja, vzgojitelja, več strokovnih delavcev ali celo ravnatelja, kakor se v zadnjem času dogaja, v različnih institucijah izolirali, v vzgojnem domu nimamo. Ob otrokovem razdiralnem pohodu ga ne smemo niti omejiti, fizično odstraniti od napadanega, saj ni dovoljeno, da se ga dotaknemo! V trenutku smo namreč lahko obtoženi, da ga otipavamo, z njim surovo ravnamo ali … In če temu otroku odrečemo gostoljubje, ravnamo nestrokovno, neetično in nemoralno.

Danes kriminaliziramo vsako obliko konflikta med starši in otroki, med učitelji in otroki, med vzgojitelji in otroki, česar se slednji dobro zavedajo. Tak otrok poti iz začaranega kroga ne zmore najti, kvečjemu le še krepi svojo podobo, podobo težkega frajerja. Nujno potrebno bo …/…/

Izolirnice za razmislek

Predlagam, da znižamo starost za kazensko odgovornost. Prav tako predlagam, da morajo vsi šoloobvezni otroci sprejeti odgovornost za svoje ravnanje, obvezno pa naj povrnejo tudi škodo, ki jo povzročijo z neprimernim vedenjem. Poleg krepitve odgovornosti mladoletnikov se mora krepiti tudi odgovornost staršev za pomanjkljivo vzgojo, zaradi katere otroci in mladoletniki povzročajo kazniva dejanja. Predlagam …/…/. Predlagam še izgradnjo izolirnic. Izolirnica je prostor v vzgojnih zavodih, v kateri težave otrok ne more ogrožati sebe in drugih, v kateri lahko nekaj časa (ur) razmišlja o sebi, svojem ravnanju in dejanjih ter se umiri.

/…/ Ali se mora tudi pri nas zgoditi kaj podobnega, tragičnega, da bomo potem ukrepali, zagotavljali drugačne oblike in metode dela? Zdramimo se, da ne bo prepozno.

ZORA PERDIGAL VUČKO