Vpis na rdeči preprogi

Aktualni komentar

Spomladanski rok za vpis na srednje, višje strokovne šole in fakultete je mimo in upam, da se je množici »uka željnih« uspelo vpisati na seznam šole, kot so si želeli. Koliko je med bodočimi dijaki in študenti tistih, ki so res uka željni, je sicer že nekaj časa posebno vprašanje. Podatki namreč kažejo, da je veliko takšnih, ki niso sposobni ali željni uspešno končati niti srednje šole, kaj šele študija na fakulteti. A ob vpisu ne gre vedno le za interes po določenem znanju, poklicu, študiju; prevladuje tudi logika, da je bolje imeti status dijaka in študenta, kot pa preživljati dneve na cesti brez dela. Sicer pa, če si dijak ali študent, odložiš cesto brez dela le za nekaj let, razlika je le v tem, da si potem na cesti brez dela z diplomo in s spričevali v roki. Nič čudnega, da se z motivacijo za učenje in študij ukvarjajo pedagogi in psihologi že leta, a nimajo pametnega odgovora.

/…/

Med svojim ravnateljevanjem na višji strokovni šoli in pozneje kot direktorica centra srednjih tehniških in strokovnih šol sem se iz leta v leto počutila bolj bedno pri »trženju naše šole«, saj smo se že pol leta pred informativnimi dnevi začeli ubadati z vprašanji promocije in rojevanjem idej, kako najbolje predstaviti šolo bodočim dijakom in si zagotoviti zadovoljiv vpis. Vedno znova so se mi ob tem porajala vprašanja, zakaj naj se javne šole ubadamo s trgom znanja, če gospodarstva sploh ne zanimajo naši programi, kaj je narobe z mrežo šol, če sploh lahko govorimo o mreži, kaj je naloga šolskega ministrstva pri vsem tem in ali je res njegova edina naloga, da določa šolam vpis, ga omejuje, regulira …, pogosto kar brez ustrezno opravljenih analiz po realnih, regionalnih in kar je še potreb po določenem znanju, poklicih, študijskih programih in smereh. /…/

Ali res potrebujemo toliko pravnikov, ekonomistov, komunikologov, poslovnih sekretarjev, računovodij, mehatronikov …? Da ne omenjam programov, ki izobražujejo celo paleto menedžerjev in organizatorjev. Nekatere zasebne fakultete so razpisale celo programe z vprašljivo vsebino, kot je menedžer »vseživljenjskega« učenja ali na fakulteti za turizem študij »ustvarjalnega« turizma, da omenim samo dva.

/…/ Raziskave sicer kažejo, da je zdaj, v še posebno kriznem času, težko definirati, katero znanje najbolj potrebujemo in katero bi mladim zagotovilo večjo zaposljivost. Eni menijo, da je to splošno znanje, ki omogoča večjo prilagodljivost na trgu dela, drugi zagovarjajo potrebo po mojstrskih, obrtniških poklicih, ki vedno bolj izumirajo in jih celo primanjkuje, spet tretji opozarjajo na potrebo po okoljevarstvenem znanju in novih tehnologijah.

Pri nas še vedno prevladuje elitistična miselnost, da so odličnjaki za gimnazijo, manj »brihtni« učenci pa za srednje poklicne, strokovne, tehniške šole. Zmota, ki je za več generacij osiromašila tehniške poklice za nadarjene dijake in fakultete za dobre študente, na cesti pa pustila številne gimnazijske maturante, ki jim ni uspelo končati študija.

Letošnje nižje število razpisanih prostih mest za vpis na gimnazije je zato po moji presoji prava poteza, čeprav so se tako tudi te prvič znašle v »promocijskem krču« na informativnih dnevih, ko so celo pogrinjale rdeče preproge prihajajočim dijaškim »zvezdnikom« ... /…/ Kaj pa ponudba znanja, novih metod in oblik dela, možnost soustvarjanja znanja, ustvarjalnost, namesto storilnosti in učenja podatkov in informacij?! Ali koga na informativnih dnevih in ob vpisu zanima tudi to?!

/…/ To zadnje si najbrž želijo vsi tisti dijaki in študenti, ki jim je pomembno tudi znanje. Tega ni mogoče pridobiti le v virtualnem svetu in ponudbi »Potemkinovih šol« ob informativnih dneh, ampak v resnične, odgovornem šolskem svetu, v katerem največ pomenijo znanje, strokovnost in kakovost.

In prav s kakovostjo (Kakovostjo!) se bo treba bolj strokovno in več ukvarjati v naših šolah. Nikakor je ne zagotavlja, kot nekateri mislijo, birokratski in administrativen evalvacijski pregled agencije za kakovost (Nakvis). O kakovosti namreč odločijo in presodijo samo dijaki in študenti, tisti, ki jim je vsaj malo mar tudi odlično ZNANJE in skrb za svojo prihodnost.

IDA SREBOTNIK