Delajmo z njimi, ne zanje!
Obiskali smo šolo z največ romskimi otroki na Slovenskem
/…/Naše sogovornice so bile kar štiri, in sicer ravnateljica Martina Picek, njena pomočnica Marija Doberdrug, pedagoginja Metka Uršič in socialna delavka Darja Padovan.
Po njihovih besedah so Romi med seboj zelo različni. V šolo prihajajo z izjemno različnim predznanjem, navadami, vrednotami, socialno-ekonomskim statusom, predvsem pa s slabo motivacijo, ki je primarno (ne)spodbujena od staršev. Največkrat je njihova podpora odvisna od tega, ali so tudi sami obiskovali šolo in ali imajo pozitivno izkušnjo s širšim okoljem. Vse sogovornice ugotavljajo podobno: če je v družini znanje prikazano kot vrednota, so tudi starši pripravljeni pošiljati otroka v šolo in ga spodbujati, da jo tudi konča.
»Zelo dobre izkušnje imamo z romskimi pomočniki, teh je v zadnjih letih vse več. Med njimi in otroki se je stkalo veliko zaupanje,« zadovoljno pripoveduje ravnateljica Martina Picek. Njihova vloga je pomembna, saj so nekakšna vez z njihovo kulturo in jezikom. Največkrat priskočijo na pomoč pri predmetih, pri katerih je slovensko besedišče zanje prezahtevno, dobrodošli so tudi pri izvajanju različnih interesnih dejavnosti ali v jutranjem varstvu. /…/
Najraje pojejo in plešejo
Eden izmed doseženih ciljev strategije iz leta 2004 je vpeljava izbirnega predmeta romska kultura. Zanj se v Bršljinu za zdaj zanimajo le romski otroci, izvaja pa ga profesorica slovenščine in pedagogike. Veliko znanja si je pridobila s samoizobraževanjem, seveda pa jo je v to vodilo lastno zanimanje. Otroci spoznavajo svojo zgodovino in kulturo, kar je zanje malo manj zanimivo. Mnogo raje spoznavajo običaje, pojejo pesmi, predvsem pa jih zanima vse, ker je povezano s plesom. Vse več je tudi takih, ki sodelujejo na šolskih prireditvah ali bralni znački, so uspešni in se trudijo. /…/ Področje, ki mu bo treba nameniti še veliko truda in je tudi eden izmed poglavitnih ciljev, ki jih predvideva Nacionalni program ukrepov za Rome vlade Republike Slovenije za obdobje 2010–2015, je učenje slovenskega jezika (in obenem romskega jezika za vse, ki delajo z Romi). K temu bi veliko pripomogla vključitev čim več romskih otrok v vrtce, kar bi predstavljalo tudi lažje vstopanje v osnovno šolo. Po besedah sogovornic so razlike med otroki, ki obiskujejo vrtec, in tistimi, ki ga ne, zelo velike. Že s socializacijskega zorišča je dobro, če otroci spoznajo druge ljudi in sovrstnike. Delo z njimi postane precej težje, če ne poznajo osnovnih besed in navad. »So otroci, ki ne poznajo straniščne školjke in ne vedo, kje in zakaj je treba potegniti vodo, ne znajo prav uporabljati jedilnega pribora,« opisuje razmere Metka Uršič. Pri sporazumevanju se spomnijo tisoč in enega načina, da drug drugega razumejo. /…/
Spodbuda jim pomeni ogromno
Kako pa je z dodatno strokovno pomočjo? Poteka povsem enako, kot je to v praksi pri vseh drugih otrocih. V prvem razredu je delo precej olajšano, saj so upravičeni do dveh strokovnih delavk. Tako se učencem, ki imajo več težav, laže posvetijo. /…/ »Učitelji moramo biti izredno potrpežljivi in razumevajoči. Seveda je podobno tudi na drugih šolah, a v tem okolju je to še posebno pomembno. Romske otroke moramo čim večkrat pohvaliti, ko doživijo uspeh, saj jim spodbuda pomeni ogromno, bržkone še več kot drugim,« pojasnjuje Marija Doberdrug.
Učitelji pogosto obiskujejo romska naselja in iščejo starše. Včasih potrebujejo njihove podpise, drugič spet jih želijo prepričati, da bi svoje otroke vendarle poslali v šolo. V zadnjih letih so namreč podali precej prijav zaradi zanemarjanja otrok – zato, ker otroci dlje časa niso prišli v šolo. Seveda so najprej prepričevali starše, da otroci morajo v šolo. A neuspešno. Tudi pisne prijave niso bile učinkovite in obveščanje centrov za socialno delo prav tako ne. Žal je odstotek tistih Romov, ki končajo osnovno šolo, izredno nizek. /…/
ANAMARIJA MEŽAN
