Kaj pravzaprav želimo

»Ali menite, da bi učitelji morali spodbujati svoje učence pri kritičnem mišljenju?« se je glasilo vprašanje študentom tretjega letnika pedagoških predmetov na eni izmed vaj. Sledilo je glasno pritrjevanje z naše strani, nato pa se je pogovor razvil v smeri (po mnenju večine zelo potrebne) kritičnosti do potrošniške družbe ipd. Govorili smo predvsem o tem, kako bi lahko učenci z več kritičnosti dojemali svet in potrošniško ideologijo, ki se jim jo vceplja že od plenic. Tudi sama sem si ustvarila krasno sliko svojega idealnega razreda, s katerim bom lahko skozi snov poudarila tudi (po mojem mnenju) izrazito kapitalistične težnje sodobne družbe.

Nato pa mi je kliknilo! Toda kako? Kako lahko pričakujem(o) od svojih učencev, ki so v ta potrošniški svet vpeti veliko bolj kot mi (danes se jim namesto medvedka v zibelko skorajda položi mobitel), da bodo na to gledali kritično? Ne le to! Kako lahko to pričakujemo, če pa tudi sami nismo taki. Tudi študentje - prihodnji učitelji. Zakaj mislim tako?

Pred dobrim letom in pol sem se zaskrbljena zaradi predloga o visokošolskih spremembah udeležila študentske zasede na Filozofski fakulteti, kjer je bila ustanovljena Avtonomna tribuna. Moj namen ni opisovati bolj ali manj uspešnih dejanj te samoiniciativne organizacije, marveč opozoriti na odzive soštudentov (pedagoških smeri) na samo dogajanje. Še zdaleč me ni motilo, da se morda kdo ni strinjal z načeli Avtonomne tribune, temveč to, da večina sploh ni imela mnenja! Se pravi, študentje niso imeli odnosa do korenitih visokošolskih sprememb! Kot da se to nas najmanj tiče. Neka študentka sociologije (!) je odvrnila, da to ni naš problem, ker bomo do uveljavitve sprememb že diplomirali, in da naj se s tem ubadajo drugi. V tistem času sem v polnem pomenu besede doživela apatijo današnjih študentov, ki nam jo kdaj (upravičeno) očita generacija 68 in njim podobni, ki so se tako ali drugače borili za boljši jutri. In to ne le za svojega!

Seveda ne moremo govoriti, da je tak odnos vseh študentov. Upam pa si trditi, da večine študentov. In za to spet ne gre kriviti le študentov. Vendar še vedno poudarjam, da je lastna angažiranost zelo pomembna pri ustvarjanju stališč ter vrednot. Skozi dozdajšnji študij sem nekako posumila, da je njegova namembnost čedalje bolj neka neposredna produktivnost (vsak te vpraša, kaj boš po študiju ustvaril, odprl kakšno firmo) in posledično racionalizacija študijskih programov, da bodo ti v kapitalističnem svetu kar se da produktivni. Saj veste, biznis in to. Ali z drugimi besedami: nekdaj bolj pomembna kritična teorija in humanistična načela postajajo neuporabna redkost. Zato marsikateri študent med šolanjem nima možnosti slišati, kaj sploh pomeni ideologija. Kako ta deluje, kako jo lahko študent prepoznava med študijem ...

Vse pogosteje govorimo o tem, da sodobna zahodna družbena ureditev ni to, kar ljudje želimo. Ne le v vsakdanjih pogovorih ob kavi, v katerih rešujemo svet, marveč to ugotavljajo številni strokovnjaki - humanisti in ekologi.

Toda kako lahko pričakujemo od mlajših rodov, da bodo to spremenili, če imajo čedalje manj sredstev za to? Če nimajo teorije kot orodja mišljenja ...