Sodobni geto

Zavod za usposabljanje otrok s posebnimi potrebami

Pred časom sem imel predavanja v Zagrebu, kjer sem na veliko veselje ugotovil, da otrok s posebnimi potrebami ne obkladajo s tem nemogočim izrazom, ampak govorijo o otrocih sa istim potrebama. Otroci imajo torej iste potrebe. Vsi otroci jih imajo. Tak je aksiom, lahko dodam. Govorjenje o otrocih s posebnimi potrebami je zato diskriminatorno, stigmatizirajoče, celo barbarsko in necivilizirano.

Resnično emancipacijski družbeni projekti nas torej šele čakajo. A že zdaj se lahko iz zgodovine naučimo, da inkluzije otrok s posebnimi potrebami nikoli ni bilo mogoče resno zagovarjati, sklicujoč se na razne normalizacijske procese, o katerih je, denimo, pred leti govoril Wolf Wolfensberger. Zakaj ne?

…./preberite v ŠR/ …

Privlačna in za lase privlečena zgodba za javnost

Inkluzija torej nikoli ni mogla pomeniti vključevanja otrok s posebnimi potrebami v tako imenovana normalna okolja. Lahko je verjeti, da so v Ameriki uboge otroke iz posebnih šol in ustanov začeli konec šestdesetih letih prejšnjega stoletja voziti v normalne šole, da bi se normalizirali eni in drugi učenci oziroma dijaki, vendar je to le del privlačne in za lase privlečene zgodbe za javnost.

Tako imenovani regular classrooms (navadni, normalni razredi) so namreč vselej nujno del širšega šolskega polja, ki je danes tako rekoč v celoti podrejeno politiki usposabljanja mladih ljudi za ekonomsko tekmovanje na globalnih trgih, individualizem, egoizem in zavidanje, ki ga potrebuje za svoje delovanje kapitalistični stroj. Kar je torej domnevno normalno, je v resnici pod površjem zelo problematično, saj šole vzgajajo delovno silo, ki se mora hočeš nočeš podrejati kapitalističnim zakonitostim domnevno svobodnih globalnih trgov, ki jih v celoti obvladuje peščica korporativnih konglomeratov. Toliko glede svobode.

Otroci s posebnimi potrebami zato v normalnih okoljih niso vselej svobodni, srečni in radostni, saj pogosto doživljajo, da ne morejo tekmovati na globalnih trgih, zato se tudi redki zaposlijo, številni pa niti nočejo tekmovati, saj zastopajo drugačne, višje vrednote. Še danes je zato pogost vtis, da so otroci s posebnimi potrebami velikokrat le obiskovalci, turisti v normalnih razredih, v katerih so tudi obravnavani kot posebni, saj jih že imenujejo tako.

Nujna inkluzija in nujno segregiranje

Zgodovina zadnjih dvajsetih let pa je v teh krajih pokazala še nekaj. Vladni politiki, administratorji in strokovnjaki so se odločili, da se mora inkluzija otrok nujno zgoditi. Povsem nepripravljena država, nepripravljeni ravnatelji, učitelji, starši in otroci so se zato podali na tvegano pot, da bi se normalizirali. Proces se je kmalu sfižil, saj v državi niso obstajali empirični, finančni, infrastrukturni, strokovni pogoji, ki bi inkluzijo zares omogočali. Še zdaj je tako.

In medtem ko so se eni normalizirali, so se zavodi za usposabljanje pospešeno spreminjali v geta. Država namreč razume inkluzijo silno preprosto: otroci s posebnimi potrebami naj gredo v normalna okolja, tisti, ki bodo ostali v nenormalnih, pa se ne smejo družiti z normalnimi. Čisto preprosto: zunanji normalni dijaki in učenci se ne smejo vpisovati v nenormalne zavodske šole, saj so te rezervirane kot rezervati za otroke s posebnimi potrebami. V zavodu za gluhe so zato gluhi otroci, v zavodu za gibalno ovirane so gibalno ovirani, v zavodu za slepe so slepi. Kot bi bili zloženi v škatle.

Še več. Nikakor se ne sme zgoditi, da bi se v zavod za gluhe vpisal kak slep učenec ali dijak. In v zavod za gibalno ovirane nikakor ne sme zaiti kdo, ki ima odločbo za zavod za slepe. Kombinacij je kajpak še več in vsakdo jih lahko izriše. Torej učenec z odločbo, na kateri piše, da je gibalno oviran, se lahko vpiše na katero koli šolo v državi, če ta dahne, da izpolnjuje pogoje za njegovo inkluzijo, le v zavod za gluhe se, denimo, ne sme. Ali pa se gluh dijak ne sme pokazati na vratih zavoda za gibalno ovirane, saj zaradi svoje diagnoze vendar ne sodi tja, lahko pa gre kamor koli drugam. Toliko o normalizacijskih vidikih delovanja in razmišljanja slovenskih administratorjev, dobro plačanih politikov in državnih uslužbencev.

Spor

Nikjer v svetu inkluzija otrok s posebnimi potrebami ne poteka brez problemov. Tako se mora, denimo, vse več učiteljev v normalnih šolah vesti tako, da zadovoljujejo posebne potrebe posebnih otrok, če znajo ali ne, če zmorejo ali jih to le izčrpava. V Sloveniji je še slabše: učitelji, ki poučujejo otroke s posebnimi potrebami, ne smejo poučevati normalnih otrok. Normalni učitelji se večinoma ne usposabljajo za delo z otroki s posebnimi potrebami, a morajo vendarle znati delati z njimi. Učitelji za delo s posebnimi otroki znajo delati z njimi, saj so usposobljeni, to pa pomeni, da znajo delati tudi z normalnimi. Polege tega se vedno več staršev normalnih otrok pritožuje, da so otroci s posebnimi potrebami pozitivno diskriminirani, kajti njihovi otroci ne dobijo take pozornosti kot njihovi posebni vrstniki. Kdo je sedaj prikrajšan?

Osnovne koordinate inkluzije v normalne šole so zelo preproste in jih zasledite v vsaki literaturi s tega področja: podporno okolje (Supportive Environment), pozitivni medsebojni odnosi (Positive Relationships), razvijanje občutkov zmožnosti, sposobnosti, kompetentnosti (Feelings of Competence), ustvarjanje pogojev za sodelovanje (Opportunities to Participate). Vse lepo in prav.

Inkluzija z vsemi razsežnostmi vred naj se torej dogaja povsod, le v zavodih za usposabljanje se ne sme!

Dr. DUŠAN RUTAR