Šola in slovenski kulturni kapital
Uvodnik
V začetku junija na Vačah in v Geometričnem središču Slovenije (GEOSS) že osmič izročamo zastavo "kulturne šole leta" in podeljujemo situle za izjemne dosežke šol na posameznih področjih kulturne ustvarjalnosti (prav danes, 3. junija – op. ur.). Vem, da je to za mnoge presenetljiva informacija, ker doslej še noben kulturni ali šolski minister ni počastil te prireditve s svojim obiskom, potem pa se seveda tudi osrednjim medijem ne ljubi riniti na vrh Slivne. Toda učencem in njihovim mentorjem smo pa vendarle priredili nepozaben dogodek in kar v precej krajih že vihra zastava kulturne šole, med odličji osnovnih šol pa je vse pogostejša tudi vaška situla, in sicer kot priznanje za njihovo odlično kulturno delovanje. Ni odveč, da se ob takšni priložnosti s pol stotnije najboljših kulturnih mentorjev kritično pogovorimo o problemih kulture v šolah. Lani smo obravnavali medijsko vzgojo, letos pa je tema pogovora položaj kulturno-umetnostne vzgoje.
Kulturno-umetnostne vsebine so v šoli redka možnost, ko lahko prestopimo okvir ponavljanja in oponašanja ter omogočimo učencem vstopiti v ustvarjalni proces, zaznamo njihovo podoživljanje in vidimo njihov neposredni kritični odziv. Šele takrat so res subjekti vzgoje in izobraževanja. Šole, ki te priložnosti nočejo videti ali je ne jemljejo dovolj resno, so navzkriž s svojim stokrat deklariranim poslanstvom.
Kulturna vzgoja v naših šolah že dolgo nima več podpore, ki bi jo glede na pomen kulture za slovensko samobitnost pričakovali. Bolj ali manj pod pritiskom EU, ki pa je sama daleč od kakega kulturno ozaveščenega združenja, smo leta 2009 sicer dobili "nacionalne smernice za kulturno-umetnostno vzgojo", vendar to ni kakšen celovit koncept, kakršnega so, denimo, od New London Group prevzele mnoge šolsko najuspešnejše države.
Ko beremo samozadovoljna poročila mednarodnim organizacijam o dosežkih našega šolstva, nas mora zaskrbeti, če se nam ne dogaja "grški sindrom": ob neupravičenem sončenju na vrhovih primerjalnih lestvic še sami verjamemo v našo neoporečno odličnost. Tako nekako je tudi pri kulturno-umetnostni vzgoji. Zato pa zamolčimo bolj realne in za nas kritične primerjave, kot so PISA in podobne, o katerih se javnost v drugih državah pogovarja veliko bolj prizadeto kot pri nas. Krivo je prevladujoče strankarsko-sindikalistično obravnavanje šolstva, ki se mu pogosto prilagajajo tudi strokovne ocene.
Dovolj dolgo že vemo za vlogo kulturnega kapitala, kot ga je opredelil Bourdieu in ki začne nastajati v kulturni šoli, da bi ga morali resno upoštevati pri načrtovanju prihodnosti države. Slovenska kultura je danes na usodnem križpotju, ko se mora na novo potrditi v McLuhanovi galaksiji, kot se je pred pol tisočletja v Gutenbergovi. Smo sredi svetovne vojne za novo kulturno kodo in tudi glede tega je jasno, da je vloga kulturne šole bistvena. Ni dovolj le vzdihovati nad tem, "kam pluje naša mladina po internetu". Kar blizu resnici je kritična ugotovitev, da smo dvignili roke od mladinske kulture in jo prepustili potrošniškemu veletoku. Dolg je spisek dobičkonosnih podjetij, ki igrajo na to karto in niti šole ne varujejo več učencev pred njihovimi "strupenimi sadeži". Poglejmo samo kakšnih petdeset otroških in mladinskih revij, ki legalno prihajajo v šolo, od katerih večina propagira "McDonalds kulturo" ter širijo "otroški trg".
Nacionalne smernice res lepo naštejejo načela kulturno-umetnostne vzgoje: kroskurikularnost, dostopnost za vse, kakovost, raznolikost, svobodo umetniškega izraza, medkulturni dialog, razvojno-procesni pristop, partnerstvo, strokovnost itd. … Iz poročila, ki ga je Slovenija nedavno poslala v Bruselj Izvršni agenciji za izobraževanje, avdio-vizualnost in kulturo, pa vidimo, kakšna je "specifična teža" teh načel in tukaj je jedro problema: samozadovoljstvo je pogubno. Vse je v najlepšem redu! O stanju matematičnega izobraževanja si take nekritičnosti ne privoščimo, ker ga jemljemo zares, o kulturi pa … saj ni pomembno.
Mag. FRANCI PIVEC
