Bela knjiga, ki bi lahko bila tudi evalvacija
Naš komentar
Včasih je kar težko verjeti, kako močno lahko učinkuje poimenovanje stvari! Vsaj nekaj prahu, ki se dviga okrog Bele knjige, je treba pripisati prav temu, namreč poimenovanju rezultata dela skupine strokovnjakov s področja edukacijskih in še nekaterih drugih ved pretežno srednje generacije. Vsem, ki se zanimajo za šolstvo malo bolj kot le površno, je še v spominu isti naslov publikacije, ki je izšla pred približno desetletjem in pol. Tista Bela knjiga je vsebovala pregled stanja slovenskega šolstva, v posameznih poglavjih se je kar precej ukvarjala s sistemom in se ozirala po primerjavah zlasti v Evropi, predvsem pa je nakazovala smeri razmisleka o reformi šolstva. Ne da bi se spuščali v ugibanje o tem, kako širok krog ljudi je res prebral tisto Belo knjigo, lahko zapišemo, da je bila v vseh svojih namerah uspešna. Po izidu knjige ni bilo več dvoma, da je nujna reforma šolstva, pa še praktično nihče ni temu – vsaj v začetku – oporekal. Od takrat poimenovanje »Bela knjiga« pač pomeni reformo šolskega sistema, pa naj minister, avtorji knjige in drugi pristojni razlagajo kar koli že hočejo. Zdajšnja Bela knjiga je torej sprožila pogovor o reformi, ki pravzaprav ni zares pogovor o reformi, ker navsezadnje te zdaj tudi ne bo.
Ko so začeli govoriti o novi Beli knjigi, sem sicer skušal v svojih krogih razširjati mnenje, da Bele knjige (beri: nove šolske reforme) v tem času zares ne potrebujemo. To mnenje sem, kot da bi slutil prihodnost, tudi utemeljil že leta 2007 v članku Reformiranje ali izboljševanje šole (Sodobna pedagogika, leta 2007, št. 2, na straneh 50–60). V zadevnem članku sem, med drugim, predstavil razprave v takrat aktualnem svetovnem strokovnem tisku, v katerem se je oblikoval kar znaten konsenz o tem, da zdaj niso potrebne reforme šolskih sistemov, ampak predvsem njihovo permanentno izboljševanje in sem svojo razpravo sklenil z ugotovitvijo: »'Izboljševanje šolstva' potemtakem pravzaprav ni nadomestilo za reformo, ampak je njen proizvod in nadaljevanje, je hkrati odprti proces samorevizije šolstva in gotovo tudi raziskovalnih prispevkov.« Če se ne motim, je nekaj podobnega tisti čas zvenelo tudi v mojih zapisih za Šolske razglede. Omenjeno izboljševanje, ki je povezano z vrsto dinamičnih družbenih dogajanj, z znanstvenim razvojem in z razvojem modernih komunikacij, je prav gotovo nekaj, čemur se ni treba niti se ni mogoče ogniti tudi v Sloveniji. Ampak to izboljševanje nasloviti Bela knjiga, je vsaj nekoliko nespretno in v končnem učinku signalizira širšo javno razpravo, kot je v danem trenutku za naš šolski sistem koristna in potrebna.
S tem prav gotovo ne trdim, da je Bela knjiga v za zdaj še ne povsem dokončni obliki kakor koli slab in nepotreben dokument. Nasprotno! To je zelo pretehtano, premišljeno in pretežno jasno artikulirano besedilo, ki med drugim ponuja premislek o najbolj izpostavljenih temah našega nekoč (namreč med »dolgim« Gabrovim ministrovanjem) temeljito reformiranega šolstva. Poleg tega jasno ocenjuje … V ŠR preberite, kaj! …
Toda nemara prav omenjena neustrezna naslovitev dokumenta, ki bi ga lahko označili kot zelo dobro evalvacijo s smernicami za izboljšave danega stanja in za dvig ravni uspešnosti celotnega sistema na različnih kvalitativnih ravneh, pripomore k nepotrebni razširitvi razprave in banalizaciji problematike v javnosti. Poleg tega je znano, da je medijska javnost danes v kar slabem stanju, je intelektualno zaostala in zaprta za družbeni dialog na ravni, kakršna je prevladovala še ob koncu tisočletja. Civilni iniciativi Kakšno šolo hočemo, ki zahteva od Bele knjige odgovore, kakršnih v tem trenutku ni treba dajati, seveda ne kaže očitati kakšnih posebno slabih namenov. Gre pa za precej značilen pojav sodobnosti, ko tovrstne skupine pravzaprav izrabijo vsak povod za to, da izrazijo interes dela populacije za šolski sistem, ki je neizbežno poleg tega, da proizvaja znanje, tudi družbeni mehanizem, ki posredno utrjuje in prenaša družbene vloge ter statuse staršev na učence. Tipično pri tem je tudi to, kar je že davno ugotovil sociolog izobraževanja Ivan Reid, da se pripadniki takih skupin čutijo za bolj poklicane presojati o šolskih zadevah kot učitelji in eksperti, že na podlagi dejstva, da so sami nekoč hodili v šolo! (Darko Štrajn)
