Knjiga za evro

Upanje za Ruando

Knjigarne so svetišča in v njih diši. V njih so neskončno dolge knjižne police, polne so knjig … V nekaterih so kotički, kjer se da prijetno posedeti in najprej knjigo povonjati, nato prebrskati, potem pa tudi prebirati … V nekaterih prodajajo prijazni poznavalci, ki imajo radi knjige, ki poznajo literaturo in me nevsiljivo pustijo pri miru. V knjigarnah ponavadi koga srečam, lahko le neznano sorodno dušo, ki počne natanko to, kar počnem sama.

Nekatere knjigarne imajo tudi posebne police, na katerih čakajo na bralce knjige starejših izdaj, knjige s previsoko naklado, knjige, ki se ne prodajajo (več) dobro, knjige poezije, ki se dandanes menda manj bere, že malo zastareli vrtnarski priročniki ali svetovne kuharice z recepti iz neznanih dežel za sladokusce, in, seveda, poškodovane knjige, take z zaobljenimi in pomečkanimi vogali. Nič ne de, črke in besede in zgodba so tisto, kar šteje. Med zadnjim takim brskanjem sem pred tedni našla nekaj, kar je stalo en evro. Ne vem, zakaj in čemu. Nič več in nič manj. Samo evro. Kovanček. Komaj sem ga izbrskala, kakor da noče iti v ta namen. Moja nova knjiga je stala manj kot kava, manj kot žeton za vožnjo v lunaparku, seveda, če sploh še vozijo tovornjaki v naša mesta, natovorjeni s pisanimi vrtiljaki, kot metulji so …

Takrat sem kupila knjigo z naslovom Upanje za Ruando, napisal jo je André Sibomana, nosi letnico izdaje 2006. Že ali šele?

Ponudila bi jo dijakom v branje pri zgodovini, pri sociologiji, pri velikokrat neuspešnih razrednih urah, ko oboji, dijaki in profesorji pogledujejo na uro in si želijo čim prej končati brezupno in brezplodno pregovarjanje in razpletanje večnih tem drug z drugim in drug o drugem. Ne v opomin, ne zato, da naši otroci vidijo, kako jim je dobro; prav je, da jim je dobro; temveč zato, da (pre)berejo in vidijo. Sibomanina knjiga je namreč dobro izhodišče za pogovarjanje. Za pogovore o tem, kako preprosto je nekaterim ubijati, prizadeti, raniti drugega in kako z lahkoto človek izniči in uniči vse moralne vrednote. Do kakšnega konca privede ljudi, tudi otroke, neustavljiv bes do navidezno drugačnih in kje so meje človečnosti.

Leta 1996 je v Izraelu nastal zapis dolgega intervjuja in osebnega pričevanja, ki sta ga po pogovoru s Sibomano objavila novinarja Laure Guilbert in Hervé Deguine. André Sibomana je bil rimskokatoliški duhovnik, novinar, urednik katoliškga časopisa, poročevalec in kritik ter neomajni borec in vodilni aktivist za človekove pravice in državljanske svoboščine v državi, ki teh pojmov ne pozna in ne ceni, ki je prestala grozljive pokole in genocid, ki so ga izvršili Hutuji nad manjšinskim delom prebivalstva v Ruandi – nad Tutsiji.

Leta 1994, ko je izbruhnilo nasilje večinskega prebivalstva afriške Ruande nad Tutsiji, se je Sibomana, sicer pripadnik večinske etnične skupine Hutujev, odločil ostati v svoji Ruandi in se upreti v edinih dveh vlogah, ki ju je zmogel in znal: to sta bili vlogi besnečega novinarja in duhovnika. Nekajmesečno neopisljivo stanje nasilja, umorov, sovraštva, pobojev, trpljenja in grozodejstev je Sibomana bičal in blažil na svoj način. Ves čas je z neomajno vero predanega novinarja in hkrati duhovnika pomagal tisočerim beguncem in zapornikom, trpečim in preganjanim, ves čas v nevarnosti za svoje življenje. Njegov razumen glas miru in sprave je neusmiljeno napadal skrajni vladajoči režim in politično motivirano in usmerjeno propagando in dejanja politikov v tem težkem obdobju. Svetu in mednarodni skupnosti je sporočal in opisoval bistvo spora med dvema ljudstvoma Ruande: genocida ni povzročilo starodavno sovraštvo med njima, temveč so ga skreirali politiki. Sibomana opisuje in popisuje tudi mlačne ali nezadostne odzive katoliške cerkve in mednarodne skupnosti, ki so se na pokole in divjanje nasilja Hutujev, žal, odzvale prepozno in neuspešno. Odgovornost nosimo vsi. Svet. Odgovornost za nedoumljivo in nehumano besnenje. Za peklenski davek: 800.000 pobitih Tutsijev.

André Sibomana žal ni dočakal dovoljenja in letala, ki bi ga odpeljajo na Zahod na zdravljenje. Bil je na smrt bolan, vendar oblasti v Ruandi niso dovolile njegovega izhoda iz države. Umrl je leta 1998 v Ruandi, star 44 let.

Knjiga Upanje za Ruando, kupljena pred tedni, je stala manj kot kava, manj kot žeton za vožnjo v lunaparku, na pisanem vrtiljaku, kot metulji so …

TANJA VAMBERGER