Ko »moč« zamegli razum

Mobing ali bossing

Ne mine dan, da se ne vprašam, kaj za vraga se dogaja v naši državi, da je v nekaj letih samostojne Slovenije postalo toliko ljudi, nekoč zmernih, pametnih, zanesljivih, prijaznih, poštenih, zdaj tako brezobzirnih, škodoželjnih, nesramnih, pohlepnih? Skratka, neprepoznavni so! Pa zares ne morem reči, da je to samo tam daleč nekje v naši prestolnici ali še dlje. Ne. Z gotovostjo lahko trdim, da je tako tudi v čisto majhnih, navadnih vaških okoljih, kjer smo običajno ljudje živeli v sožitju in smo bili na to zares ponosni! Zdaj pa tudi v vaški idili vse bolj prepoznavam zgoraj navedene značaje ljudi. Groza!

/…/ Neoliberalizem, kapitalizem ali kako že pač imenujemo sedanji družbeni sitem, je mnogim ljudem tako stopil v glavo, da so pozabili, da kakor koli se že imenuje, je odraz nas, ljudi. Tako je tudi demokracija takšna kot mi. Soodvisnost je neizbežna. Vse skupaj zrcali našo kulturo, empatijo, emocije in še kaj …

Da je ta demokracija prijazna, neprijazna ali vsaj znosna, smo torej odgovorni sami.

Globoko predana delu

Kot prosvetna delavka sem večino delovne dobe preživela v enem zavodu. Ker je moja želja – biti učiteljica – izvirala iz rane mladosti in nikdar vmes nisem spremenila odločitve, sem to delo opravljala zares globoko predano. Vsak delovni dan mi je bil nov izziv in novo zadovoljstvo, zato zelo težko razumem ljudi, ki zdaj hodijo samo v »službo« (seveda tisti, ki jo še imajo), in še to z odporom. Marsikdo bo takoj porekel, da je učiteljem lahko, ker … In da vsi drugi poklici, predvsem tisti za tekočim trakom in pod milim nebom, niso tako privlačni. In padale bodo besede, da marsikdo ni imel možnosti, da se izšola za želen poklic, pač pa je moral delati, kar je bilo (ali je) na razpolago … Ja, vse to drži, vendar upam trditi, da je zdaj toliko možnosti za izobraževanje (ne glede na starost), kot jih ni bilo nikoli in da je do želenega cilja mogoče priti, če le imamo dovolj trdne volje. Če se le malo potrudimo in smo se med študijem pripravljeni odreči tudi kakšni udobnosti ali razvajenosti.

Zopet je vse odvisno od nas samih.

Opažam pa, da si danes ljudje vse bolj želijo brez truda, kar takoj, zasesti kakšen »pomemben« položaj. Večina jih želi biti pomembna, znana, »nad« drugimi, skratka, imeti »moč«. Takoj! Zdaj! V tem trenutku – podobno kot sodobni otroci. Za tem se skriva nepojmljiva privlačnost in adrenalin. Biti »nad« je danes »donosen« posel. S tem ne mislim finančno, ampak predvsem (ne)moralno.

Padajo na »imidž«

Ljudje, ki si vodilni ali kakršen koli drug »pomemben« položaj želijo le iz te predpostavke, so zame eni tistih, ki jim stroka ne pomeni izziva in želje po napredku, pač pa predvsem bolestno padajo na »imidž«. (Imidž ali podoba je percepcija, ki jo imajo ljudje o navzven vidnih osebnostnih lastnostih. V okolju kažejo osebnost z obleko, ki jo nosijo, avtom, ki ga vozijo, delovnim mestom, ki ga imajo, in delom, ki ga opravljajo, časopisi, ki jih berejo …)

Iz te perspektive se potem, predvsem v gospodarstvu, nekoliko manj pa v javnih zavodih, »rodijo tajkuni«. V zadnjem času te že lahko delimo na tiste, ki se okoriščajo z denarjem, in na tiste, ki se okoriščajo z »močjo«. Na slednje naletimo predvsem v javnih zavodih, v katerih za zdaj še ni na voljo veliko denarja, razen v zdravstvu, lekarništvu in mogoče še kje, je pa na razpolago veliko človeškega potenciala.

Predvsem v šolstvu postajata »moč« in »imidž« vodij priljubljeni prvini pomembnosti. Prav ti lastnosti predpostavljenih sta za strokovne delavce najbolj moteči, saj so takšni vodilni še običajno brez pretiranih sposobnosti. Za »močjo« se največkrat skriva cela paleta lastnosti, ki delo zelo otežujejo; ali rečeno drugače, rušijo ustvarjalno in vsaj vzdržno ozračje. Takšni vodje se namreč največkrat poslužujejo mobbinga, in to v vseh mogočih oblikah. So neverjetno zaverovani v svoj prav. Četudi jih ljudje opozarjajo, ne spregledajo. Kajti največkrat imajo bolestno potrebo po vsakodnevnem adrenalinskem »šoku«, ki pa ga ne napajajo s strokovnim delom, temveč predvsem z mobbinga nad zaposlenimi. (Mobbing/bossing je največkrat izraz slabosti vodilnega uslužbenca. Boji se konfliktov in ker se zaveda svoje nesposobnosti, ignorira ali celo podpira mobbing, saj ni sposoben reševati konfliktov.)

Zloraba položaja in moči

Pred kratkim se mi je znanka, ki dela v šolstvu, potožila, da njihova ravnateljica postaja iz leta v leto »hujša«. Ko sem jo povprašala, kaj to pomeni, se skorajda ni mogla ustaviti. Iz nje sta kar vrela nezadovoljstvo in bes.

»Odkar ravnateljuje, a to ni dolgo, ji je uspelo kolektiv popolnoma prestrašiti in razdvojiti. In tako se že nekaj strokovnih delavcev z njo »pogovarja« po odvetnikih. Ni dneva, da ne bi s katerim od nas bila v konfliktu. Na vsakem koraku izkazuje svoj položaj in »moč«. /…/

Obmolknila sem in jo le začudeno gledala, ker je takšne pač nisem poznala. »Saj vem, da ne moreš verjeti, vendar tako je in ne kaže, da bi bilo kaj kmalu boljše,« je še dodala. Potem so mi možgani počasi le začeli delovati in sem kar izstrelila: »Zakaj pa je ne razrešite«? Ob slišanem pa je »zablokirala« ona.

Nevarnost »odstrela«

Nekako ni mogla dojeti, da če mnenje vzgojiteljskega in učiteljskega zbora pomembno vpliva na imenovanje ravnatelja, potem najbrž mora imeti težo tudi pri razrešitvi.

Nekje sem sicer res prebrala, da ko mobira šef, žrtev nima skoraj nobene možnosti, da bi iz tega kroga pobegnila, da je že na začetku predvidena za »odstrel«. In da se je boriti proti šefu izredno težko. Vendar, ker sem prepričana, da se kljub vsemu to da, sem ji dopovedovala, da se vse da, če …/…/… Na hitro se je poslovila. Jaz pa sem ostala sama s svojimi mislimi. Odločila sem se, da bom o bossingu nekoliko pobrskala po spletu, mogoče pa le najdem kakšen namig za razrešitev takšnih in podobnih problemov.

Tržna niša

Pa sem najprej poiskala Pravilnik o preprečevanju in obravnavanju nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu. Vse je razloženo, podprto s členi mnogih zakonov, a vendar v njem ne najdeš konkretnega napotka, kako ravnati, če se ti bossing začne dogajati. Preprosto ostaneš pred zaprtimi vrati. Obsojen si na trpljenje, umiranje na obroke ali pa na bankrotiranje pri odvetniških družbah, še posebno, če nimaš ob sebi sindikata in sindikalnega zaupnika. Pa sem še naprej brskala po medmrežju in našla kar nekaj zanimivih društev in espejevcev, ki »mobirancem« ponujajo vse vrste podpore.

Prav vesela sem bila in hkrati začudena, kako nekateri znajo izbrskati vsako tržno nišo. Koliko so uspešni, ne vem. Vem pa to: če bi bili tako prilagodljivi naši direktorji, ne glede na katerem področju delujejo, bi se nam Slovencem godilo nebeško dobro.

Pravzaprav ne vem, kako naj sklenem to razmišljanje. Zdi se mi, da bo še najboljše, če rečem le – uživajte dan!

ALENKA ČURIN JANŽEKOVIČ