Za manjši javni sektor z OECD naprej

Naš komentar

Zadnja raziskava Pisa, predvsem del, ki se nanaša na bralno pismenost, zlepa ne izgine iz medijev. Umestitev nekaterih njenih ugotovitev v poročilo OECD je celi stvari dodala ekonomsko razsežnost in – kar je še posebej vredno pozornosti – je tudi znotraj Slovenije sprožila razmišljanja, ki bi lahko vodila k vprašljivim rešitvam. To še zdaleč ne pomeni, da je treba vse pripombe organizacije razvitih kapitalističnih držav, katere članica je Slovenija pred nedavnim postala, frontalno zavrniti. Treba jih je pač razumeti s kančkom soli. Če, denimo, analitiki OECD menijo, da se slovenska vlaganja v preduniverzitetno izobraževanje kažejo spričo nekoliko podpovprečnih rezultatov za prevelika, bi iz tega lahko sledila logika, po kateri bi manjša vlaganja lahko proizvedla boljše rezultate.(!?) Ker pa (še) ne vemo, koliko so rezultati posledica dela v šoli in koliko zunajšolskih dejavnikov, bi slepo sprejemanje dane pripombe lahko imelo tudi nepredvidljive posledice. Spomnimo, da so na začetku devetdesetih let ZDA, ki so vlagale v izobraževanje vsaj trikrat toliko kot Slovenija, v takratnih raziskavah znanja matematike in naravoslovja v sklopu IEA, zaostajale za Slovenijo. Po skoraj dveh desetletjih so v ZDA vlaganja še povečali in vlagajo še vedno veliko več kot Slovenija (kaže upoštevati tudi visok delež zasebnih sredstev) in na teh področjih po dognanjih raziskave Pisa ne dosegajo Slovenije. Res pa so ZDA zdaj boljše v bralni pismenosti. Če bi se hoteli še naprej igrati s statistiko, ki je v veliki obilici na voljo iz množice verodostojnih virov kot so Unescove statistike, Eurostat in tudi sam OECD, bi lahko zagovarjali tudi nasprotne ugotovitve od tistih v navedenem poročilu. Tako bi lahko ugotovili, da bi moral OECD še bolj trdo prijeti Italijo in Francijo, ki sta po dosežkih na podobni ravni kot Slovenija, vlagata pa precej več: Francija, denimo, vlaga v izobraževanje celo 2.684 dolarjev per capita, Slovenija pa 1.213 dolarjev (podatki so iz leta 2008).

Vse te raznolike statistike seveda napeljujejo k primerjavam različnih lestvic, ki so vsaj delno lahko tudi vprašljive, ker pogosto ne odsevajo različnosti struktur vlaganj v vzgojo in izobraževanje in različnosti šolskih sistemov. Kljub temu je mogoče reči, da je slovensko vlaganje v šolstvo solidno visoko, kar velja predvsem za preduniverzitetno izobraževanje. Nobenega razloga sicer ni, da ne bi sprejeli utemeljenosti vprašanj o tem, ali z vložki v šolstvo dovolj racionalno ravnamo? Pripombe o razmerju števila učiteljev in učencev morda lahko pomenijo razlog za resno raziskavo o tem, ali je to ugodno razmerje dovolj izkoriščeno za doseganje višje kakovosti izobraževanja. Pri tem bi lahko pregledali prevladujoče učne metode, opozorili na bolj uspešne šole in podobno. Jasno je, da v našem sistemu sicer enkrat z večjo vnemo in drugič z manjšo preskušajo nove metode, individualizirajo pouk, učitelji se dodatno izobražujejo itn. Toda vse to je smiselno, če tega ne počnemo zato, ker se v šolstvu počutimo krive in ogrožene, temveč zato, ker želimo opraviti svoje poslanstvo.

Kajti … Kako nadaljuje in sklene razmišljanje Darko Štrajn? Poglejte v časopis!