Dom, zatočišče in silen navdih

Trst

V Trst sva se pripeljala neko zgodnje avgustovsko jutro. Kot dva nostalgična obiskovalca mest, oba še pod vtisom izvrstnega filmskega dokumentarca Edvarda Žitnika Mesto na robu.

Trst je vse od mojih mladostnih spominov zapisan kot mesto nakupov, trgovin, kot babilon jezikov in govoric, velikih ladij, ki plujejo po oceanih, glasnih galebov, palač, trgov, gneče na cestah in ulicah, bananinih olupkov ter kosov prezrele lubenice po tleh vzdolž kanala do Piazze Ponte Rosso, trga, ki so ga Tržačani zgradili na izsušenih solinah. Kanal je še ne dolgo nazaj imel slovensko ime, Kanal Rusega mostu.

Piazza Ponte Rosso in prepolna železniška postaja nekoč, polna hitečih Slovanov, Madžarov, Italijanov, Avstrijcev, zapuščina narodov razpadle Avstro Ogrske. Multikulturno mesto, ki ni več Balkan, a vendar je še zelo balkansko. Mesto, ki smo ga na tej strani meje poistovetili predvsem z nakupovanjem ter z Borisom Pahorjem in njegovo silno in gromko besedo o Slovencih na tej in na oni strani meje, z besedo o Italijanih in predvsem o njegovem rodnem Trstu …

Z razgledom čez strehe hiš

In v Trst se tokrat nisva pripeljala, temveč spustila. Z modro pobarvanim tramvajem iz Opčin, po kraški strmini z vrha navzdol do zaliva, z razgledom čez strehe hiš, palač in vrtov, do zadnje točke na obzorju. In pot v Trst se je začela seveda z dišečim macchiatom že na Opčinah. Pripravila ga je gospa, ki prodaja tramvajske vozovnice za nepoboljšljive nostalgike in za kupček skandinavskih turistov, ki so si za cilj potovanja tega dne izbrali njim neznano zalivsko mesto. Po trdih sedežih smo posedli z velikim pričakovanjem. Skandinavci po odkritju neznanega, opiti od sonca in svetlobe, midva po ponovnem spoznanju znanega in domačega.

Kjer diši po kavi in dolgem dopoldnevu

/…/ Obožujeva mesta, kjer ne potrebujeva vodnikov in zemljevidov, kjer diši po kavi in dolgem dopoldnevu. Ko koraki sami ubirajo poti, kjer zadiši po znanem, kjer lahko spokojno postojiva pred katedralo, občudujeva iz belega kamna izklesano popolno rozeto ali bogato notranjost pravoslavne cerkve.

Že stoletja dolgo hrup in vrvež

Zdi se nama, da so Tržačani še ravnokar ploskali ob odkritju spomenika cesarju Karlu VI. in Leopoldu I., da je pravkar prisopihala parna lokomotiva iz Dunaja prek Ljubljane na novozgrajeni železniški progi Dunaj–Trst. Domišljija ima prosto pot. Lahko si nariševa množico gledalcev v rimskem gledališču in prokuratorja Tržačana Qinta Petronia Modesta, oblečenega v rimsko togo, ki gleda čez modro morje, v mislih se lahko pomakneva stoletja nazaj in se sprehodiva po živahnem in ponosnem gradu Sv. Justa, ki je nad Trstom še zdaj branik. V mislih se lahko pomešava med množico delavcev, med zidarje, tesarje in krovce, ki so v preteklih stoletjih gradili svetle palače za bogate trgovce in ladjarje. Trst je že stoletja dolgo hrup in vrvež. Vrvež plemičev in gospodov, priseljenih delavcev in služkinj s Krasa in iz Istre. Zdi se, kakor da so se vsi ti glasovi pomešali med seboj in se ujeli med ulice in morje kot privid …

Čar stoletij in desetletij je minil.

Ostal pa je dom, …. Kaj je zapisala Tanja Vamberger, pa preberite v Šolskih razgledih!