Oddaljeni pogled na slovensko šolstvo

Komentar

Sredi februarja je bilo javno in dokaj pompozno predstavljeno prvo poročilo OECD o ekonomskem položaju Slovenije za leto 2010. Poročilo obsega tudi analizo stanja na področju izobraževanja in na njej temelječa priporočila, kako ga izboljšati. Vendar pa je, kot pove že naslov samega poročila, pisano le z ekonomske perspektive. Zato ga je kot takega treba tudi razumeti. Napačno bi torej bilo v njem videti več, kot v njem resnično je. Ker vsebuje le ekonomski vidik, je namreč poročilo nujno parcialno. Iz tega sledi, da na njegovi podlagi ni mogoče upravičeno soditi o stanju slovenskega šolstva nasploh. To, da je poročilo parcialno, seveda ne pomeni, da ni pomembno. Predvsem politiki in mediji so mu dali zelo veliko težo. Najbrž zato, ker gre za poročilo ugledne in močne mednarodne institucije z velikim vplivom tako na gospodarske kakor tudi na šolske politike v številnih državah. Nekateri pa so poročilo že poskusili uporabiti tudi kot argument, ki naj bi upravičeval morebitne radikalne posege v slovensko šolstvo. Toda zdi se, da ga je kar v nekaj primerih mogoče uporabiti predvsem kot argument avtoritete, saj je moč v njem uporabljenih argumentov v prid nekaterim priporočilom dokaj šibka. Poleg tega poročilo ne prinaša novih spoznanj o stanju slovenskega šolstva. Prinaša pa drugačne interpretacije nekaterih že znanih dejstev, ki dobijo zaradi tega včasih celo nasproten vrednostni predznak. Zato bo poročilo vendarle koristno. Njegova korist pa bo največja, …/…/… A če bo v tem smislu poročilo lahko koristno, bo uresničitev nekaterih priporočil iz poročila verjetno povzročila le škodo. Tega se očitno dobro zavedajo tudi na obeh ministrstvih – za šolstvo in za visoko šolstvo –, saj so jih javno zavrnili kot vodilo pri vodenju šolske politike. V glavnem gre za priporočila, kako uresničiti naslednja cilja: povečati učinkovitost porabe proračunskih sredstev v osnovnih šolah in zagotoviti več denarja za visoko šolstvo. Drugi cilj sploh ni sporen. Se ga že poskuša uresničevati in je tudi pomemben del načrtovanega razvoja visokega šolstva v naslednjem desetletju. Bistvena razlika pa je v načinu doseganja tega cilja. Ministrstvo ne načrtuje ukrepov, ki jih priporoča OECD: uvedbo šolnin na dodiplomski ravni in preusmeritev dela sredstev iz osnovnega šolstva v visoko. Obe priporočili sta namreč problematični. Če bi slovenska država vpeljala ali ohranila šolnine na dodiplomski ravni, bi revnim študentom naredila študij težje dostopen in s tem tudi kršila 13. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki pravi, da mora država z ustreznimi sredstvi, zlasti pa s postopnim uvajanjem brezplačnega visokošolskega študija, zagotoviti, da bo tak študij vsem enako dostopen in odvisen le od posameznikove sposobnosti. Prav neverjetno je, da priporočilo to obveznost države spregleda ali pa je sploh ne upošteva. Poleg tega priporočilo navaja le morebitne pozitivne posledice uvedbe šolnin, o negativnih pa molči. Tudi drugo od omenjenih priporočil, ki pravi, da naj država preusmeri del sredstev iz osnovnega šolstva v visoko, je problematično, če vodi v neupravičeno jemanje denarja osnovnemu šolstvu. Pisci poročila sicer predpostavljajo, da je odvzem dela teh sredstev upravičen, ker poraba proračunskih sredstev za osnovno šolo ni učinkovita in ker znižanje sredstev ne bi znižalo ne kakovosti ne obsega osnovnošolskega izobraževanja. Zato priporočajo državi, …./…/… Pisci poročila sicer zanikajo, da bi povečanje števila učencev v razredu negativno vplivalo na kakovost osnovnošolskega izobraževanja, češ da mednarodne raziskave o znanju matematike, naravoslovja in o bralni pismenosti kažejo, da dosežena raven znanja ni pomembno odvisna od števila učencev v razredu. Poleg tega te raziskave kažejo tudi, da učenci iz nekaterih drugih centralno in vzhodno evropskih držav dosegajo podobne rezultate v znanju, čeprav porabijo te države bistveno manj denarja za osnovne šole. To sta navidezno prepričljiva argumenta, toda prvi podatek ne dokazuje niti, da večje število učencev v razredu ne vpliva negativno na doseženo znanje pri drugih predmetih, kaj šele, da nima negativnega vpliva na kakovost pouka v širšem smislu, na vzgojno funkcijo šole itd. Tudi drugi podatek tega ne dokazuje. Pove samo, …../…/…. Prav tako ti podatki, ki so v poročilu uporabljeni kot dokaz, da zmanjšanje financiranja osnovnega šolstva ne bi škodovalo kakovosti osnovnošolskega izobraževanja, ne dokazujejo, da se kakovost osnovne šole ne bi zmanjšala, če bi zmanjšali število učiteljev, svetovalnih delavcev, knjižničarjev itd., ali pa, da ukinjanje podružničnih šol ne bi negativno vplivalo na življenje v krajih, ki bi ostali brez šole. Kljub problematičnosti predlaganih ukrepov pa bo poročilo skoraj zagotovo sprožilo burne polemike o tem, ali imamo predrago osnovno šolstvo, ali zaradi tega trpi visoko šolstvo itd.

Dr. Zdenko Kodelja